Briceljk - stran od ponorelega sveta

 

Razgled za dušo in srce

Briceljk, 8. 8. 2020

Briceljk je s svojimi 2346 metri najvišji vrh grebena, imenovanega Loška stena. To je izjemen greben, kjer ne boste srečali veliko planincev, tiste ki jih boste, pa so res pravi planinci z dušo in ljubeznijo do gora. Kdor se loti prečenja, je pred njim kar naporen izziv, ki je tudi edinstven in nepozaben. To je svet gamsov, kač, orlov, strel in redkih samotarjev ... je svet brezpotji in neoznačenih poti, ki nas pripeljejo na posamezni vrh grebena.

Vrvež Triglava je daleč daleč stran in ne bo se nam treba zgražati ob tem, ko bo nekdo zopet plezal po Aljaževem stolpu, razkazoval na vrhu razno razne rekvizite in podobno. Ne, tega tule ni in ga tudi ne bo. Zakaj ... preprosto zato, ker te gore tega ne dopuščajo in na svoj vrh ne spustijo vsakogar.

Svet gora nad dolinami Bavšica, Bala in Loška koritnica je bolj divji. Tu ni nobenih koč, markacije so zelo redke in stezice se velikokrat rade izgubijo med visokimi travami. Zato je tudi v vročih poletnih mesecih smiselno imeti dolge pohodne hlače. V nasprotnem primeru nas visoka trava in drugo rastlinje ves čas "božata" po nogah ... na vsake toliko pa nas ožge še kaka kopriva. 

Midva sva seveda imela kratke hlače, zato sva na lastni koži občutila kako je, ko te skoz neki zbada ke pod kolena ... in res ni prijetno ... vemo za naslednjič :)

V ta čudoviti in res pravi gorski svet, se s prijateljem odpraviva v soboto, osmega avgusta. Izhodišče nama je dolina Bavšica, kjer parkirava na urejenem parkirišču in se usmeriva proti današnjemu cilju. Za oba bo to prvi pristop na ta vrh in ture se že zelo veselim.

Povabim vas v svet čudovitih gora, kjer trenutno še prevladujeta mir in tišina.

Uživala sva: Gašper in Rok

Dolina Bala

Na planini Bala in markacija ... ta nas vodi proti Zavetišču pod Špičkom

Za studenčkom zavijemo levo v gozd in nato še enkrat levo.
Če pridemo do koče, smo predaleč ...

Pogled navzdol

Pogled navzgor na strma travnata pobočja, kjer je skrita stezica

Začetni del poti ni pretirano težaven. Ko pa enkrat zavijemo levo v gozd, pri studenčku, pa se začne. Sprva še dokaj normalno, kasneje pa se svet postavi pokonci in strmina ne popušča več. Pred nami je precej strm in z visoko travo zaraščen gorski svet. Stezica vsake toliko izgine in se čez čas zopet pojavi. Visoka trava in podrast jo ves čas skrbno čuvata in skrivata. Redki možici pa nam pri tem pomagajo. Naj kar takoj povem, da je možicev čisto dovolj, da se ne izgubimo ... le oči je treba imeti odprte in vse bo v redu.

Seveda je takšen svet lahko tudi nevaren in previdnost mora biti na vsakem koraku. Lahko pride do zdrsa, lahko nerodno stopimo na kamen in si poškodujemo nogo ... vse te pasti so dobro zakrite v travi. In pa seveda ... ne pozabimo na domačine, ki tu živijo in se tiho plazijo okoli. Še en razlog več, da imamo na sebi dolge pohodne hlače.

V srednjem delu poti, kjer še vedno prevladujejo visoke trave ... smo v dolini Med vrhovi

Sonce, sonce in še enkrat sonce ... vroče kot v kotlu
Zadaj greben Pihavcev

Zgornji del poti

... in čas za krajšo pavzo ...

Nekoliko sem že presenečen nad dolžino poti in ja, moram reči, da je kar naporno vse skupaj. Pred nama je še zgornji del poti. Ta najprej postreže s krajšim meliščem, kateremu sledi krajši plezalni del, ki pa ne predstavlja nobenih težav. Previdnost itak velja na celotni poti.

Zatem stopiva na travnato pobočje .. u ja, že prav pogrešam tele trave .. res ja .. in nato pride kratka grapa. Teren je nekoliko krušljiv !!

Po izstopu iz grape pa sva ... skoraj na vrhu. Ne vem zakaj se mora prav vsaka gora še čisto malo potegnit ke nekam .. ko imaš res že vsega dost a n .. ampak kar se mora, ni težko. Naj omenim še imenitne razglede, ki se odpirajo in so z vsakim korakom, ko sva bliže vrhu, lepši.

Krajši skok, ki pa ni preveč zahteven ... ja pa začinjen s koprivami, ki rastejo ravno tam, kjer ni treba ...

Pogled nazaj na prehojeno pot

Prečenje proti grapi ... zgodaj poleti zna biti v njej še sneg !!

Izstopni del ... razgled božanski

Zadnji metri pod vrhom ... gora se še malce potegne tja nekam ... ampak ni sile ...

Briceljk je gora, ki zahteva svoje. Na vrh vodi neoznačena pot, ki se nekajkrat povsem izgubi med visokimi travami in belimi skalami. Seveda tudi ni odveč, če povem, da na poti ni nobene koče, prav tako ni vode, razen čisto spodaj, kar velja izkoristiti med povratkom.

Ja, to je gora, ki ponuja enega najlepših razgledov: Mangart, Jalovec, Veliki Ozebnik, Razor, Triglav, Špik, Škrlatica, Stenar, Rjavina, Bovški Gamsovec, Pihavec, Bavški Grintavec, Pelci, Vrh nad Peski, Batognica, Krn, Rombon, Jerebica, Prestreljenik, Kanin, Viš, Montaž ... so le nekatere znane gore, ki se vidijo od tu.

Trava je vseskozi lepo sveže zelena in polno je planinskega cvetja. Sliši se vrvež svizcev, ki veselo žvižgajo in skačejo okoli ... morda na poti srečate kačo, če se prej ne bo skrila pod kako skalo ... in pazite na pajkovo mrežo ... veliko jih je na sami poti in če se da, se ji ognite. V nasprotnem primeru bo lastnica jezno lezla po vaši nogi ... Mir in tišina, čist gorski zrak in imeniten razgled ... daleč smo od vrveža na Triglavu ... To in še več ponuja Briceljk :)

Pogled proti Bavškemu Grintavcu, ki me zelo spominja na Kalški greben ... zadaj Krn

Proti Montažu

Dolina Bavšica je globoko spodaj ... trava pa res lepo zelena

Greben Loške stene se nadaljuje v smeri Jalovca, vse do Plešivca

Razgled proti Mangartu in Jalovcu

Mangartsko sedlo, zadaj Dobrač

Trava nas spremlja praktično celo pot, vse do vrha

Rombon in Kaninsko pogorje

Jerebica

Naslednjič obvezno dolge pohodne hlače

Če kje, potem je tule res lepo

Takšnih utrinkov ni nikoli dovolj ... in takšen razgled je res edinstven

Pogled proti Plešivcu, vrhu pod Jalovcem

Sončni Mangart

Mangart 2679 m

Jalovec, Veliki Ozebnik in Plešivec ... res noro, noro lep pogled

Jalovec 2645 m

Triglav 2864 m
Naša najvišja gora je v teh dneh zelo obiskana in vrveža na vrhu ne manjka

Tako, čas bo, da se od tega čudovitega razglednika posloviva. Sestopila sva po poti pristopa. Če se mi je vzpon nekoliko vlekel, pa je bil sestop res hiter. Vmes nekje za krajši čas izgubiva stezico, a nič zato ... včasih je celo lažje, če ne greš po poti ...

Je pa potrebna še toliko večja previdnost, da ne pride do kake poškodbe. Voda spodaj pri izviru pa je vredna več kot pol tone zlata ... osvežitev več kot na mestu :)

Počasi nazaj dol in še zadnji pogled preko grebena na drugo stran

Kdor bi rad užival v miru, samoti in lepih razgledih, naj pride ... a prav zlahka ne bo šlo ;)

Visokogorska flora je nadvse čudovita paša za oči

Dolina je daleč spodaj, pa nič zato ... dan je še vedno lep in bo takšen tudi ostal ... tako, kot razgled

V nadaljevanju sestopa, so oblaki zagotovili nekaj sence ... dolina Med vrhovi je res lepa

Sestop je potekal brez večjih težav in kaj hitro sva prišla nazaj do izhodišča. Poleg naju so bili ta dan na vrhu še trije planinci in z vsemi tremi smo malo poklepetali ... predvsem pa smo uživali in to tako, kot se v gorah uživa.

Uživajte tudi vi pa kjerkoli že ste :)

Lep gorski pozdrav, Rok