Biti zraven, ko se prebuja nov dan je neprecenljivo...jutro te lahko ujame kjerkoli, globoko v dolini, še lepše pa je, če ga prehitiš in si pred njim na vrhu.
Veličina ujetega jutra na vrhu gore mi pomeni največ. Takrat dobim vse, kar si človek lahko zaželi, pa čeprav traja le trenutek in potem izgine v nov dan...v nov dan, poln lepih in nepozabnih doživetij, v tem čudovitem gorskem svetu.
V drugem delu bloga, Bormio mtb 2022, pa se bomo podali na znani prelaz Stelvio. Pot bo kar dolga in nas bo vodila najprej do jezera Cancano .. od tu naprej pa se potem začne tisti bolj divji del poti ...
Gremo lepo po vrsti. Dan prej sva bila na prelazu Gavia, ki naju je nekoliko ogrel pred današnjo maratonsko kolesarsko turo.
Vse začne že ob 8.00 uri, ko poženeva kolesa. Najprej iz kampa do Bormia. Naj povem še, da sva imela traso poti že vneseno na uro in sva ji samo sledila. Prvi cilj je jezaro Cancano. Do tja pelje normalna asfaltirana cesta, ki v zadnjem delu ponudi lepe serpentine.
Ker sva imela traso na uri, težav z orientacijo ni bilo pretirano veliko. Ja, tole danes pa bo .. tule še niti ne vem, v kaj se pravzaprav spuščam .. pa saj je tako še najbolje.
Turo priporočam vsem kolesarjem, ki imajo radi gorsko okolje. Potrebna je kar dobra psiho-fizična pripravljenost in pa vreme .. vreme mora zdržati skozi ves dan. V megli zna biti orientacija izjemno zahtevna, velja za višje predele. Pomembna je tudi temperatura, saj le ta lahko hitro pade ..
Vse ostalo pa je stvar izbire .. primeren čas, poletje, junij do september.
Trpela, švicala, garala .. ter uživala: Matevž in Rok
Danes bo res lep dan, kar se vremena tiče
Do Bormia imava še malo ogrevanja .. potem pa se bo začelo
Cesta, ki pelje proti jezeru Cancano
Odpre se pogled na serpentine, ki so zdaj pred nama .. uf ..
Pogled na prevožen del poti
Tele stene so precej navrtane
Serpentine 1
Serpentine 2
Trdnjava ob cesti
Tako, sedaj sledi spust do jezera Cancano. Najprej manjše naravno, lago Scale in nato večje umetno, Cancano. Barva vode je turkizno modra res lepa na pogled. Vožnja ob jezeru je bila prav sproščujoča. Za nama je že prvi večji vzpon .. sedaj pa pomisli malo si rečem .. pa kje je še prelaz Stelvio !! Midva sva trenutno precej daleč stran .. ajooo .. no ja, nič ne bom jamru, ampak užival v danem trenutku ..
Tole je prav .. pomirjujoče, res .. Lago Scale
Obvezno še fotka kolesa .. tale bi bila lahko za plakat hehe ..
Ogromen umetni jez .. zadaj se lepo vidi planotasta gora poraščena s travo .. no, tja gor bo treba .. pa tega takrat še nisem vedu .. zdj pa že lahko povem ..
Kamorkoli pogledaš, same ceste in serpentine, ki se zažirajo v pobočja
Lago di Cancano
Na jezu
Zapuščava območje jezera in se podava naprej .. še vedno nama je ura v pomoč in slediva trasi
Od jezera naprej se ponovno nekoliko povzpnemo .. držimo se desne .. nato pa sledi malo daljši spust. Na križišču se držimo levo, čeprav za Stelvio piše, da moramo desno .. Od tu naprej pa se cesta začne ponovno dvigovati. Pridemo v izjemno lep gorski svet, obdani smo s samimi vrhovi in res je lepo.
Tudi vode je bilo na poti dovolj .. tam, kjer je bilo prestrmo, smo kolesa vsi potiskali .. ga ni bilo, ki bi bil sposoben poganjat ...
Pogled naprej .. po takšni pokrajini je res pravi užitek poganjat kolo
Od tam sva prišla .. jezera so že precej nazaj
Kako lepa in slikovita pokrajina .. voda vse samo še polepša .. sončen dan pa da piko na i
Lep pogled na cesto spodaj in zgoraj .. tule je že kar strmo
Še malce višje
Pavza .. ker mora bit .. naprej je kolo treba potiskati, ker drugače ne gre
Pa spet mal bicikl pofotkat .. bo treba res kak plakat narest
Pogled nazaj na prevožen del poti .. jezera so že daleč nazaj .. prelaz Stelvio pa je še bolj daleč naprej .. Je pa tole pogled iz onega travnatega hriba nazaj proti jezeru .. malo prej sem ga omenil
Sedaj sva že pošteno ogreta in za nama je že lep kos poti, a kakorkoli, na polovici pa še vedno nisva. Do prelaza Stelvio je še kar precej in tudi višinska razlika se bo še povečala.
Del, ki je pred nama je, vsaj meni, pa mislim, da bi se Matevž tudi strinjal s tem, najlepši na celotni trasi. Vožnja po čudovitem travnatem svetu, ki ni pretirano strm, je res pravi balzam. Potem pa so tu še svizci .. polno jih je in veselo tekajo sem ter tja.
Prišla sva na Malgo di Pedenolo .. lepooo ...
Pred nama je sedaj ta, res čudovita, travnata pokrajina
Malga di Pedenolo
Po dokaj lepi cesti in med svizci .. strmina nekako znosna
Še dobro, da sem imel fotoaparat v nahrbtniku .. ker v nasprotnem primeru bi bilo pa fotografij še bistveno več. Tako pa se mi res ni dalo ustavljat na vsakih 100 metrov .. no ja, vsaka stvar je za nekaj dobra.
Travnati svet Malge Pedenolo počasi zapuščava in zopet sledi malce bolj strm del poti, ki pa ni predolg. Prispeva na prelaz Bocchetta di Pedenolo 2760 m visoko in tako že preseževa višino prelaza Stelvio. Zdj pa, če pomislim, da bo treba slej ko prej spet dol .. to pomeni, da bo šlo tudi gor. Počasi se že sprašujem čemu .. no, potem pa se ozrem okoli in vse je jasno - tokrat dobesedno, saj je nebo brez oblačka .. ampak ne, nisem imel tega v mislih. Ko pogledaš, kje si, kaj je že za teboj .. ko vidiš kolega, ki prav tako malce trpi, a je vseeno vesel .. potem si rečeš, to je to .. in greš naprej ...
Zeleno travo je zamenjala pusta, a barvita skala
Pogled nazaj, od koder sva prišla .. ja, dolga je že .. in dolga je še .. zato pa je tole kraljevska tura
Smerokazi .. vse piše, samo Stelvo neeee ..
Od tu dalje bi bilo bolje, če bi šla po neki drugi poti .. po spodnji cesti. Bi imela manj dela na in manj snega .. ampak niti ni pomembno. Nadaljujeva naprej .. tamle za ovinkom je ..
Bocchetta di Pedenoletto 2782 m .. še malce višje sva, kot prej
Sedaj sledi bolj zoprn del poti, saj je na poti še kar nekaj snežišč in tudi pot ni ravno primerna za poganjat kolo .. zato bi bilo bolje, če bi že prej zavila na drugo pot in se spustila dol ... vemo za drugič.
Pogled nazaj od koder sva prišla ... se pravi, midva po levi zgornji, bolje pa bi bilo, če bi po desni spodnji (gledano na fotografiji) .. oziroma ravno obratno, če gledamo od tam sem .. al sm zakomplicru .. ampak sj se ve kaj mislim a n ..
Ruševine
Pogled nazaj .. sva na Bocchetta di Forcola 2766 m, ampak tole zdj pa ...
No, sedaj pa končnooo, ampak res lahko rečem, da končnoooo ... Pokaže se Ortler / Ortles 3905 m, kar pomeni, da se pokaže tudi prelaz Stelvio.
Sploh me ne briga, koliko je še (dost še) .. sploh me ne briga kolk je ura (preveč že) .. ma niti me ne zanima kolk sm že zmatran ("mal" pa že) ...
Važno je, da sva ga uzrla .. zdj bo pa vse lažje .. haha, ja pa kaj šee .. ale, gremo počas naprej ..
Prikaže se Ortler 3905 m in Stelvio pod njim .. razdalja sploh ni pomembna
Do tu je šlo gor .. sledi vožnja na dol .. pa upam, da ne predaleč dol ..
Spust po peš poti, ki je dovolj dobra, da se da brez težav. Potrebna je le previdnost, da se koga ne povozi, če se slučajno znajde pred nami .. in pa, da ne letimo na nos ..
Spustiva se vse do prelaza Umbrail 2501 m .. potem pa še veliki zaključek do prelaza Stelvio ..
Dobr spust po poti .. vse do ceste
Zanimive barve ... med tem pa spet poganjam v breg
Še zadnje serpentine za gor ... tole je treba vse peš in kolo potiskat, ker drugače ne gre
Umbrail Pass 2501 m .. in pa sedaj se vidi, od kod sva prišla .. kje so že jezera ajooo
Zadnji, zaključni del poti, od prelaza Umbrail je kar precej zoprn. To pa zato, ker se ne da poganjat (pa tud, če b se dal, vprašanje, če bi) .. pot je namreč v takšnem razsulu, da je treba kolo potiskat in it peš. Varianta, ki se tu ponudi je, da se do prelaza Stelvio enostavno odpeljemo po glavni cesti ... sam pol ni to to .. če že borbamo in brcamo .. pa hodmo in se smilmo samemu sebi .. ja, potem bomo pa še ta zadnji klanček zmazali ..
Ker bo veselje na koncu pa res tisto pravo in pristno.
Zadnji metri .. potem pa pogled, ki sem ga čakal .. ja ene par ur pa že ..od kampa do sem cca 9 ur
Rifugio Garibaldi 2845 m nad Stelviom
Potem pa končno uzrem prelaz .. vesel in utrujen hkrati .. boli .. ja, seveda boli, vse po malo .. Kaj pa prjatu .. ja, on pa še nima dost in je "letu" še naprej, ker hoče biti s kolesom na 3000 m .. upam, da mu uspe, ker jutri na kaj takega js tud pomislt nečem ..
Passo dello Stelvio 2758 m .. levo zgoraj pa še ena bajta na 3000 m .. tja je še šel prjatu
Vreme pa že cel dan takšno .. popolnoma brez, ampak res brez, brez oblačka
Pogled na drugo stran prelaza .. tule gor sm tud že kolesaru, leta 2017
Passo dello Stelvio 2758 m .. k na tržnc, tud klobase pečejo ..
Prelaz Stelvio (Passo dello Stelvio, Stilfser Joch), je s svojimi 2758 m nadmorske višine najvišji asfaltirani gorski prelaz v vzhodnih Alpah in drugi najvišji v celotnih Alpah, za Col de I'lseran.
Nahaja se v italijanskih Alpah severno od Bormia, v pokrajini Sondrio, ter južno od Stilfsa v pokrajini Bolzano-Bozen, cca 75 km od Bolzana, blizu švicarske meje. Cesta čez prelaz povezuje dolini Valtellina in Adige z mestom Merano. V bližini prelaza se nahaja gorska skupina Ortler, kjer je več smučišč.
Prelaz so začeli graditi Avstrijci v letih 1820 - 1825 z namenom, da bi prevzeli nekdanjo avstrijsko provinco Lombardijo s preostalo Avstrijo. Pred prvo svetovno vojno je v bližini potekala meja med Avstro-Ogrsko in Italijo, tako da je bil Ortler najvišji vrh Avstro-Ogrske, Med vojno je prelaz postal bojišče, kjer so potekali spopadi, ki so se občasno preselili tudi na švicarsko ozemlje v okolici prelaza. Po letu 1918 prelaz zasedejo Italijani
Vir: Wikipedija
Restavracija in priljubljena točka motoristov, zadaj Ortler 3905 m
Ortler / Ortles 3905 m
Ortler, italijansko Ortles 3905 m je najvišji vrh istoimenske gorske skupine, ki se dviga južno od doline Vinschgau na Južnem Tirolskem. Sosednjih gora ne prekaša le po višini, temveč tudi po svojih razsežnostih in mogočnih ledenikih. Ortler je gora, ki privablja poglede in vzbuja občudovanje. Odet v večni led in sneg se blešči daleč visoko nad vsemi. Nekdaj najvišji vrh Avstro-Ogrske ima za prebivalce Južne Tirolske velik simbolni pomen; imenujejo ga Konig Ortler - Kralj Ortler. Odkar se je nanj leta 1804 kot prvi v družbi še dveh spremljevalcev povzpel lovec Josef Pichler, se je na Ortlerju zgodilo že nešteto zgodb, polnih poguma, sreče in veselja, pa tudi tragedij in najbolj nesmiselnih vojnih dejanj. Gora do danes ni izgubila svoje privlačnosti, v lepih poletnih dneh vsako leto znova privablja številne gornike in alpiniste. Večina se nanj povzpne iz vasi Solda prek severnega skalnatega grebena Tabaretta. Ta pristop velja za najlažjega. Bolj izkušeni se odločijo za vzpon po jugovzhodnem grebenu Hintergrat.
Treba še kako fotko narest .. da sm js gor
Ko se vsaj malo naužijem razgledov, se počasi odpravim dol do table, kjer sva zmenjena, da se dobiva ... prjatu je šel še naprej ... no, tole s tablo ni bila lih posrečena izbira, ker sem za kakih 20 minut postal fotograf .. tisti ta telefonski .. v glavni vlogi pa vse sorte motoristov, ki so želeli fotko za spomin. Seveda sem jim ustregel kaj pa čm ..
Ko pride Matevž nazaj dol, greva najprej na pivo, ker že počasi zapirajo .. ja, ura je že kar pozna .. potem pa še midva narediva par fotk pri tabli.
Evo mene
Evo, Matevž tud zmagu .. še do 3000 m je potegnu
Še skupinska .. če sm že prej vse sliku, bom pa še za naju poskrbel B R A V O M I D V A
Sedaj pa sledi še spust po cesti. No, to je pa potem tisto, kar dejansko čakaš. Tale spust je bil res epski in tudi kar dolg, do kampa mislim, da več kot uro ... Ker je bila ura že dokaj pozna, čez 18.00 že, je bila cesta več al mn povsem prazna in s tem skoraj samo najina. To je letelo, da je bilo joj .. potem pa se spomnim, da je nastavek za kamero ostal doma .. škoda, bi nastali lepi posnetki .. skozi celotno turo. Tako pa .. no ja, saj nekaj je vseeno nastalo ..
Ko prideva v kamp, se lepo zrihtava .. topel tuš za 1€ .. ja, tako pač je .. ampak, po takšni turi je to pač obvezno .. tako kot hladno pivo ob dobri večerji.
Kraljevska tura na Stelvio
Ob koncu pa še video, ki je nastal tekom dopusta. Žal so doma ostali vsi nastavki .. pol se pa znajdi ..
