nedelja, 26. junij 2016

Jezera in prelazi nad Cortino - Dolomiti, junij 2016

Lago di Sorapiss - jezero, ki ti vzame sapo, ko ga zagledaš
23.6.2016

V Dolomite, se vedno znova rad vračam. Morda zato, ker vem, da bom tu našel tisto, po kar sem prišel; morda zato, da vsaj za kratek čas zbežim od ponorelega sveta in se popolnoma odklopim in prepustim toku časa...ali pa nemara zato, ker srce ve, kam je treba iti, da se spočije...a vedno, ko pridem v ta čudoviti svet vem, da bom tu užival življenje, ki mi je dano v tem trenutku...
Tokrat je bilo še posebno lepo, ker sem se odpravil v noro lepe kotičke, kjer prej še nisem bil. 
Imel pa sem zopet ta privilegij, da sem v tole Dolomitsko pravljico popeljal prijatelja...vedno je zanimivo opazovati ljudi, ki se prvič znajdejo tu.
In v kakšno pravljico sva se podala?? Bila je naporna, imela je veliko vzponov, zahtevala je nešteto kapljic znoja...ponudila pa je izjemne razglede in poglede, ponudila je obilo sonca in modrega neba, dala nam je strele, ki so parale nebo...in bila je resnično nekaj posebnega.

Uživala sva Blaž in Rok...dva Ločana na potepu :)

ČETRTEK 23. 6. 2016


Zgodaj zjutraj se odpraviva na pot, preko Avstrije do izhodišča za lago di Sorapiss. Vmes narediva še kak postanek, si privoščiva jutranjo kavico s pogledom na Tre Cime...in že sva na passo Tre Croci, ki je izhodišče za lago di Sorapiss.

Postanek pri jezeru...zadaj pa se že vidi Cristallo

Lago d'Antorno in Tre Cime di Lavaredo

Lago d'Antorno



...in, kakšni so prvi vtisi...bo za preživet...
Zadaj so seveda ene najbolj prepoznavne gore, v Dolomitih

Ko zaključiva z jutranjo kavo, se počasi odpeljeva do prelaza, kjer je izhodišče za prvo turo. Ta bo bolj ko ne, za en tak čudovit uvod v tole pravljico...pa še ogret se je treba, preden se podaš na bicikl.

S prelaza Tre Croci, se podamo po sprva lepi gozdni cesti, ki kasneje preide v lepo stezico. Le ta se lepo vije skozi lep gozd in se na vsake toliko malo povzpne. Proti koncu je nekaj prečk, ki so lepo zavarovane...in po uri in pol, končno prispemo do najlepšega jezera v Dolomitih...ko ga zagledaš, ostaneš brez besed...

Med potjo so lepi razgledi na Monte Cristallo

Travnati tepih...človek bi ga nesel s seboj

Mogočne špice, mogočne stene...Cristallo gruppo

Razgled s poti - Monte Cristallo

Misurina in Tre Cime, razgled s poti proti lago di Sorapiss

Pogled naprej...do jezera je očitno še kar nekaj za prehodit

Prečka, ki pa ne predstavlja večje težave...je pa pogled v globino kar konkreten

Kot že rečeno, po dobri uri in pol končno prispemo, do tako želenega cilja. Bolj proti koncu greš, bolj si nervozen in neučakan...pot se je v tej vročini res že kar vlekla in sem je bil že malo sit. Res je, da pogledi odtehtajo...pa vseeno...
Potem pa se prikaže najprej Rifugio Vandelli...lepa je, a me ni zanimala, mene je zanimala le ena stvar, in sicer barva jezera Sorapiss...je res takšen, kot ga vidimo na fotografijah...
Še zadnji vzpon in potem se odpre pogled, ki te za trenutek prisili, da otrpneš in se začudiš...nato si rečeš, je to sploh mogoče...in končno se zbudiš. Lago di Sorapiss je resnični biser :)

Lago di Sorapiss





Okoli jezera je speljana pot



Že na drugi strani jezera

Potem pa opazim še tele tri lepotice in dan se zdi več kot popoln

Ker sem s seboj tovoril stojalo, sem to tudi izkoristil...in evo nas...prvič pri lago Sorapiss

Voda, ki napaja jezero, je povsem bistra...in hladna in pitna

Tisti malo bolj korajžni, so šli tudi v vodo, a kopal se ni nihče

Počasi je čas, za slovo od tega imenitnega kraja...res si takšen, kot sem ga videl na fotkah

Kaj reči, uvod se je povsem posrečil. Še čisto pod vtisom jezera in tega norega ambienta, kjer leži, se odpraviva nazaj proti izhodišču. 
Pot do tja se tudi malo vleče...a gre...vmes pa srečaš vse živo...ni, da ni...pa se malo začudiš, potem pa se samo nasmehneš in nadaljuješ...

Razgled ob povratku...dan je zelo vroč

Nazaj na izhodišču - passo Tre Croci

Zdaj je sledila še kratka vožnja v Cortino, do kampa Rochetta. Ta kamp že zelo dobro poznam in vem, da bo prostor. Če pa se sem odpravite avgusta, pa se zna zgoditi, da bo vse polno.
Ob prihodu v kamp si najdeva top parcelo, ki je bila v zavetju dreves in ob potočku, ki je služil kot hladilnik, da je bila pijača vedno ohlajena :)

Top parcela, v top kampu

Naravni hladilnik...pijačo super ohladi, da je prijetna za pitje :)

No, tako...zdaj pa se bo začelo čisto zares. Sem sva prišla kolesarit in ker je dan izjemno lep...nebo je povsem čisto...se odpraviva na prvo turo še s kolesom...itak je tud plan tak, tko da...
S kampa se odpeljeva v smeri Malge Federe in naprej do Rif. Croda da Lago, ki se nahaja na višini 2046m. Pred nama je torej kar nekaj vzpona, saj se Cortina nahaja 1224m.n.m.

Ha...no, sj...ko zagledam prvi vzpon, me že stisne...če bo šlo tole tako pokonci, potem sva ga midva en mjčkenu...
Res je bila cesta na začetku kar strma, a se je v nadaljevanju vsaj malo zravnala...pa zopet postavila pokonci in tako naprej vse do čudovite planine Malga Federa. Skoraj do tu je asfaltirano, potem pa preide v makadam, ki je kar zoprn...in končno prispeva do koče.
Vendar pozor...v kolikor se boste odpravili tule gor, vas opozorim na dve zapornici, ki sta na cesti...ob spustu sta lahko smrtno nevarni, v kolikor sta zaprti!!

V manj kot 8km vzpona sva se dvignila 822 višinskih metrov...tolk o klancih za začetek. Pri koči si vzameva malo pavze, pofotkava in se spustiva nazaj v kamp. Moram reči, da je bil tale spust eden boljših...zgoraj makadam, potem pa ožja asfaltna cesta...juhuuuu... :)

Vzpon proti Rif. Croda da Lago

Pogled nazaj dol...za ovinkom je Malga Federa

Rifugio Croda da Lago, 2046m

Utrinek pri koči

Lago de Federa

Rif. Croda da Lago

Do tule je bil spust po makadamu, potem pa se malo niže začne asfalt...je pa bil tole en boljših spustov z biciklom 
Smo na Malgi Federi, od koder je lep pogled na Monte Cristallo in Punto Sorapiss

Spusta je bilo kar hitro konec in končno sva nazaj v kampu. Lačna k volka, žejna k pajka. Po takšnem dnevu, kot je bil današnji se najbolj priležejo makaroni...in če je še omaka ta prava, potem je to čista zmaga...če pa je zraven še ohlajeno pivo...potem pa človk že skor dožvi orgazem...haha, mjhn dogaja...še vedno zadet od lago Sorapiss :)

V tem trenutku so tole daleč najboljši makaroni na svetu...in tako dobre se je redko kdaj...tako vroče pa se je samo takrat, kadar se kuhajo v specialnem kuhalniku...tisti, ki je to že probal, ve o čem govorim...Blaž, dober tek :)

Toliko za prvi dan, ki je bil nekoliko bolj sproščen in ne preveč zahteven....čeprav je bil tisti breg na Croda da Lago, na trenutke res ubijalski.
Po večerji še malo posediva pred šotorom in se pomeniva, kako bo zadeva potekala jutri...ob ohlajeni pijači s potoka... :)

PETEK 24. 6. 2016


Današnji dan pa je namenjen tisti pravi kolesarski turi. Takšne si v Dolomitih še nisem privoščil. Pot nas bo vodila s Cortine, v smeri passo Falzarego, a le do točke, kjer se levo odcepi cesta, na passo Giau. Vreme je danes za odtenek bolj toplo, tudi nekoliko soparno je in okoli Tofan, se že nabirajo prve meglice. A se ni za bati...nevihte se pričakujejo šele v pozno popoldanskem času.
Torej, gremo na pot, do prvega cilja - passo Giau :)

Potok ob cesti, kjer si dotočiva svežo gorsko vodo...tole je res špica...vode je več kot dovolj

Cesta na passo Giau...ne vem zakaj, ampak js sm sopihu tle gor, kt stara lokomotiva

...in končno sm se prvleku na vrh...uf, zdj pa rabim eno dozo Haribo bombonov...
Prvi cilj današnjega dne je torej passo Giau :)

Razgled je res čudovit...predvsem na Monte Gusello, ki se dviguje neposredno nad prelazom
Lani avgusta, je bil pogled ravno obraten...tudi takrat je bilo noro, noro, noro dobr...sj, kdaj pa tule ni noro dobr... :)

Pogled na Tofano di Mezzo 3244m - Tretja najvišja v Dolomitih

Ceste tu so resnično prava gorska poezija...pri nas še na avtocesti ni takšen asfalt
Mimogrede, včeraj sva se potepala za tistimi gorami, na obzorju

Ja kaj...a lohk tud mal svoj avtopark na luft pelem...

Se pa svetjo skor tko, kt moj bicikl :)
No, šalo na stran. Tile lepotci so prihrumeli na prelaz in takoj so pritegnili pozornost. 
Tudi to je zelo pogost prizor na cestah, ki se vijejo čez prelaze v Dolomitih...nek se vidi razkoš, a loše, što nije moj :)

Še obvezna fotka pri tabli...in ja, danes morjo bit tri različne


Passo Giau je resnično lep...sploh ob takšnem vremenu

Preden odpeljeva naprej, se mladina še malo pretegne...ta stari, pa tega ne rabmo...smo utrjeni ;)

S prelaza sledi spust na drugo stran po tej imenitni cesti, ki je kar prometna. Spustiva se do mesta, kjer je koča in sedežnica, ki vozi na Rif. Averau. V zimskem času, so tu okoli sama smučišča. Nato pa sledi nemara najtežji del ture. Vzpon po cesti, ki vodi po smučišču je bil kar naporen. Temperatura je bila poletno visoka, saj je kazalo +33°C...kar je za to višino naravnost neverjetno. Pri koči sledi krajša pavza, potem pa se spustiva po cesti do Rifugio Scoiattoli, kjer si privoščiva prvo pivce...in to prav posebnega. Ljudi je bilo v teh koncih kar veliko, kako tudi ne, saj je vreme naravnost čudovito.

Pričetek vzpona, po cesti...tule je bil postanek ob potočku

Redko se zgodi, da si od naravnih lepot zadet...no, tule se to dogaja kar naprej
Gora zadaj je Averau, koča pa je na sedlu

Najbolj strmo je bilo tule...ko so se skale na poti, že skor nasprot vozile...

Pravilo nekako veleva, da ko si prvič v Dolomitih, moraš pozdravit Mamo Dolomitov - Marmolado

Pogled na delček prevožene in prehojene poti. Na levi je passo Giau...Cortina je...ah, daleč...

Uspelo je...Rifugio Averau 2416m...najvišja točka tokratnih Dolomitov
Na sliki sva oba :)

Koča stoji na idiličnem mestu in je res lepa

Spust do Rif. Scoiattoli...zadaj Tofane


Pogled nazaj na Monte Averau in sedlo, od koder se spuščava

Še dobr, da tole ni pri nas...ker, če bi bilo, potem bi bilo tule s kolesom zagotovo prepovedano
Tako pa ni in lahko brezskrbno kolesarimo, v tem čudovitem okolju

Rifugio Scoiattoli, zadaj desno Tofane in levo Lagazuoi

Čudovit pogled...zadaj Sorapiss in Antelao

Tofane in Cinque Torri

Ampak naju v tem trenutku prav briga za Tofane, pa Cinque Torri...zdj je pomembna le ena stvar in to je ta, ki je na mizi...povsem zasluženo; na zdravje :)

Mah, sam so res lepi tile stolpi...sj te morjo prevzet...desno Punta Sorapiss 3205m

Lani je bila tam čez tudi ena taka nora tura...najprej z biciklom s Cortine do Rif. Dibona, potem po Lipelli na Tofano di Rozes, sestop po normalki in z bajkom nazaj v kamp Rochetta...res lepa, nora in nepozabna tura...uf, bi še bla za kdaj :)

Čas bo, da gremo naprej. Sledi spust...ampak res nor spust...najboljši spust z bajkom po smučarski progi, in sicer v smeri parkirišča in spodnje postaje sedežnice za Cinque Torri.
Spust je bil...huuuvaaa...adrenalinski in res brutalno dober...mal po travi, mal po snegu, mal po skalah, pa po poti, pa po cesti...skratka čisti užitek, ki se je kar hitro končal.
Sledil je vzpon na passo Falzarego, kjer je bilo res ogromno ljudi...in ja, spet gont u klanc je blo tud "fino"... Ko prispeva na Falzarego, se kar kmalu odpeljeva še do tretjega in zadnjega prelaza Valparola, ki se nahaja tik nad Falzaregom.

Passo Falzarego...tabla je nekam nova


Passo Valparola...in kot rečeno, danes sva se fotkala pri treh različnih tablah...jeee, bravo midva :)


Spustila sva se še do koče, ki je malo niže...vmes pa srečala tole zverino...sam res zverino..js sm prvič vidu tak avto..al kj je to...

Skratka tule gre za resnično zverino znamke BMW, ki je nekakšen hibrid...baje, da zelo močan, kar se vidi že na prvi pogled...ja, res je hud...aja, mimogrede a ste sploh opazil tmle levo na tleh moj bicikl...tud je hud...sam, škoda k se bl slabo vid ;)

Že pri koči in pogled na drugo stran prelaza...se pa kr dost dol spusti tole

Midva pa se tud počas odpraviva nazaj proti Cortini. Dans mava pa res že dost tega bicikliranja...torej, sledi okoli 20km čistega užitka in norega spusta po cesti in to direkt do šotora...ajde, prjatu grevaaa :)
V kamp prispeva kar hitro. Tu se zrihtava, tuš pa to in pol sledi večerja...dans so mi res cel dan po glavi hodil špageti...in zdj jih bom končn pojedu...pa itak, da sm se speku ke u jezk...so bli pa dobri. Blaž pa si je privoščil...jah, tud makarone...

Ko se najeva, se sprehodiva še do Cortine, kjer je že vse pripravljeno za ultramaratonsko tekaško preizkušnjo na 120km...to je bila najdaljša, potem pa so bile tudi krajše. Naj ob tem kar takoj čestitam številnim Slovencem, ki so se pojavili na startu in odtekli svojo preizkušnjo...res, bravo.

Kar zadeva vremena...ja, ta pa se je med tem že povsem skisu...priprava za eno hudo nevihto je v polnem teku in ta večer je tule fest pokalo in padalo...a do starta, ki je bil ob 23:00 uri, se je bojda že vse umirilo, tako da ni bilo večjih težav.

Tofane nekaj trenutkov, pred nevihto...res se je stemnilo

Ta večer nas je kar pošteno namakalo in tudi treskalo je okoli...a se je vreme po nekaj urah že povsem umirilo in jutro naslednjega dne je bilo zopet pretežno jasno...ravno prav, da se naredi še eno kolesarsko turo.

SOBOTA 25. 6. 2016


Tako, pa je prišel še zadnji dan tele pravljice, ki se odvija tu v osrčju Dolomitov. Danes se bomo odpravili po cesti, v smeri prelaza Falzarego, in sicer do mesta, kjer se desno odcepi cesta, ki pelje proti Rif. Dibona, Rif. Duca d'Aosta in Rif. Pomedes. Vse naštete koče se nahajajo pod mogočnimi Tofanami in so tudi izhodiščne točke za omenjene gore.
Midva greva tokrat do Rif. Duca d'Aosta, od koder je lep pogled na znamenito smučarsko progo Olimpia delle Tofane, kjer dekleta tekmujejo v hitrih disciplinah, za svetovni pokal, v alpskem smučanju...uf, dobr sm tole spisu :)

Že v zadnjem delu ceste...pa pazte, da vas kšn goseničar ne presenet

Pod znamentim skokom na progi Olimpia delle Tofane...tmle vmes, ga bejbe nažgejo dol 

Lepa koča, sam kaj k je bla zaprta...midva pa žejna k pajka...

Sj placa kuk češ...sam kaj k nbena ne streže...je pa s te terase odličen pogled na progo

Ker naju pač tule gor ni nihče postregel, se zato žejna odpeljeva dol...do ta prve gostilne..in to dobesedno. Tam si privoščiva hladno pivce in potem lepo po pameti odpeljeva proti kampu...ne bom povedu, da sm vmes prehitu en avto...k se je obiru k 100 matr...zdj, kku sm pa to izvedu...ve pa Blaž, k je vozu za menoj...mnde je blo kr ok...hahaha :)

S prstom kaže na Antelao...ga je kr mal prevzel no :)

Evo ga Blaž, tale pa je samo zate...Antelao 3264m, drugi najvišji vrh v Dolomitih

No, mene pa je bolj prevzela Punta Sorapiss 3205m...rad bi se kdaj povzpel nanjo

No, med tem pa na cesti cela štala...namreč: dva avtobusa se tmle v galeriji ne morta srečat...motoristi so itak prbil mim k, da ni nč...kva pa unmu modelu z avtodomom ni jasn, pa najbrž ne ve nihče...dobra stran tega pa je, da je bla cesta prot Cortini popolnoma prazna in to kar nekaj časa...grevaaaa :)

Ledeni čaj, je treba pospravt v hladilnik

Kuhinja na prostem

Tako...tole je nekako vse, kar se je dogajalo tule. Bilo je lepo, bilo je naporno...in bilo preprosto nepozabno, tako kot je vedno, ko se znajdemo v teh koncih.
Sobotni večer je potem popestril dež, ki je lepo padal kar nekaj ur...

V nedeljo 26. 6. 2016, pa sva se odpravila nazaj proti domu...lih šla sva in se je uscal, da se ni nč vidl. Za piko na i, pa me v Lienzu ustavi še policija in mi da pihat...rezultat 0.00...a ste prčakval kj druzga.

Nekaj sem tudi snemal, a sem imel kamero na prsih nekoliko prenizko in so posnetki bolj v tla...mogoče se bo kaj dalo narest.

Hvala za to, da ste si vzeli čas, si prebrali blog in pogledali slike...lahko tudi delite naprej :)

Lep dolomitski pozdrav, Rok

3 komentarji:

  1. Rok čudovit zapis prečudovite dolomitske pravljice. Pravi užitek se je podati na pot med tvoje izjemne fotografije ter doživete, iskrene in duhovite zapise. Čestitke in srečno še naprej na vseh tvojih pravljičnih poteh, Aleš

    OdgovoriIzbriši
  2. Kar takoj bi šla tja!
    Prekrasno!

    OdgovoriIzbriši
  3. Nora pokrajina, super fotke in dober blog. :)

    OdgovoriIzbriši