Jalovec - Kralj v belem

V sredo 29. marca, se prav počasi odpravim v nov dan. Za večino bo to še ena navadna delovna sreda, sam pa upam, na še en čudovit dan in dobro turno smuko. Cilj, ki si ga zastavim, je kar zahteven in bo od mene terjal napor, predvsem pa veliko previdnost.
Snega je v gorah še nekaj, sonce je že kar močno kar pomeni, da je le dovolj zgoden start ključ do uspeha. Kasneje razmere postanejo zelo zoprne, saj je sneg na južnih straneh že povsem zmehčan in tekoč.
Tole bo moj drugi vzpon na Jalovec, v zimskih razmerah. Tokrat vem, da bo treba na vrh po letni poti. Zimski kamin je namreč kopen...a do vstopa v steno Jalovca, je še daleč.
Na izhodišču v Planici začnem okoli 3:45 in tu si zadam 7 pravljičnih ciljev...prvi bo dom v Tamarju, drugi bo pod ozebnikom, tretji bo vstop v letno pot, četrti bo na vrhu gore, peti nazaj pri smučeh, šesti ponovno v Tamarju in sedmi pri avtu v Planici...upam, da tale zimsko pomladna pravljica uspe...

Najlepši trenutek dneva...ko se le ta prebuja, sam pa sem v spodnjem delu ozebnika

Že takoj na začetku si smuči dobro pritrdim na nahrbtnik, saj vem, da jih ne bom snel kar nekaj časa. Dejansko sem jih nosil vso pot, ker je bil to v danem trenutku najlažji način za vzpon. Kasneje, pod ozebnikom, si nadenem še dereze...brez njih bi bil vzpon nemogoč. Počasi se začenja daniti, sam pa hitim naprej, da bi ujel kak lep jutranji trenutek. A ko je bilo najlepše, me je posrkalo v ozebnik...in ja, tudi tu je bilo lepo...
Ko je sonce vstalo, sem postal zelo pozoren na padajoče kamenje...ko se stene ogrejejo, takrat se začnejo stresati in ni prijetno, ko se moraš umikati letečim projektilom...že zaradi tega je pomembno, da gremo zgodaj zjutraj na pot. Sneg v ozebniku je bil dokaj trd, višje tudi leden...

Vzpon po ozebniku...strmo, sneg tule še prijeten

Pogled navzdol...ozebnik je strm, skale že padajo...

Izstopni del

Proti koncu je bil sneg vedno bolj trd in leden. Na vsake toliko je priletel osamljen kamen...no, en primerek je bil kar konkreten, a je našel svojo pot navzdol lepo po sredini. Ker za menoj ni bilo nikogar, sem prišparal kar nekaj glasu :)

Končno stopim na Primorsko sončno stran gore...veter, ki je proti vrhu ozebnika na trenutke kar pošteno zapihal, se nekoliko umiri, oči pa se spočijejo, ko zagledajo s soncem obsijane gore. Do tretjega cilja, ki sem si ga zastavil, zdaj ni več daleč...

Na sončni strani gore in izstop iz temačnega ozebnika

Veliki Ozebnik 2480m

Tretji zastavljeni cilj, kjer pustim smuči in palice. Razgled je lep, še posebno na bližnji Veliki Ozebnik, sosednjo goro Jalovca. Od tu naprej nadaljujem v smeri letne poti. Druge možnosti praktično nimam...kod poteka pot, se lepo vidi, saj je shojeno.

Najtežji del ture se prične šele tule. Sonce zaenkrat še nima preveč moči, a to se bo kaj hitro spremenilo...to pomeni, da bo sestop zelo zahteven...

Nadaljevanje po letni poti...shojeno je, najzahtevnejše mesto sledi v nadaljevanju

Razgled s poti

Najbolj strm del vzpona

Na najbolj strmem delu vzpona so bili stopi odlični in veliki...vzpon so zelo olajšali. Ko sem šel tule gor se je že čutila moč sonca, kar je dalo slutiti, da bo sestop zelo zahteven...na tem mestu ni prostora za napake in skoraj obvezna sta dva cepina...sestop bo potekal tule dol...

Pogled navzdol na prehojeno pot...tule se že lepo zravna

Razgled s poti

V nadaljevanju je potekal pristop na goro po grebenu, ki je ponujal lepe poglede na vse strani. Sonce ima že moč, vetra ni in temperatura se vztrajno dviga...ura pa še niti ni tako pozna...

Pot poteka po grebenu...vrh je že skoraj na dosegu roke

Pogled nazaj na prehojeno pot

Tik pod vrhom Jalovca, pogled navzdol

Na vrhu Jalovca in pogled proti Mangartu

Vesel, da mi je uspelo priti do vrha

Razgled z vrha...poznamo jih :)

Proti Krnu, spredaj Bavški Grintavec

Ko se razgledam okoli se kaj hitro odpravim nazaj dol. Sonce je že zelo močno in sneg se je že pričel topiti. Zato vsaka minuta, ki jo prebijem na vrhu, razmere še poslabša.

Sestop je potekal po poti pristopa in je bil zelo zahteven. Na najbolj strmem delu, je vse potekalo bolj počasi...vsak korak je bil premišljen in vedno sem bil "vpet" na treh točkah. Najtežje mesto je bila kratka poševna prečnica...stopi so bili slabi in mehki...prisoten je bil tudi led. Dva cepina sta pri sestopu, lahko rečem, da kar obvezna...

Sestop po grebenu...na levi strani se vidijo sledi, kjer poteka pot...najtežji del poti

Ko stopim na skale si pa kar oddahnem...najtežje mesto je za mano...pa vroče je in to zelooo

Običajno pot leti mimo mene in je niti ne zaznam preveč. Tokrat je bilo nekoliko drugače. Do tule je bila potrebna kar največja previdnost in vsak korak je moral biti narejen 100%...prostora za napake ni, niti najmanjše...zdrs bi se končal globoko spodaj...zato sem bil hvaležen, ko sem prišel do tu... Naprej potem ni bilo več tako zahtevno in na primernem mestu si privoščim pivce...smuči so zdaj že blizu :)

V nadaljevanju je zunaj celo nekaj metrov jeklenice

Razgled je še vedno izjemno lep

Veliki Ozebnik 2480m

Nadaljevanje poti

Pogled nazaj...lepo se vidi kod gre pot, zgornji del je najtežje mesto na celotni poti...zdrs tu ne pride v poštev

Končno pridem nazaj do smuči in do cilja številka pet...tega sem bil res vesel. Pogledam nazaj, kod sem hodil in še enkrat pobliže pogledam tisti najtežji del poti...res je strmo in zdrs tule ne pride v poštev. Zato še enkrat opozorilo, da je to najtežji del poti, ki zahteva popolno zbranost...potem pa je tu še povsem razmočen sneg, ob sestopu...

Zdaj sledi pa tisti prijetnejši del...ko bom le še odsmučal proti dolini. Smuka je bila tule na soncu res vrhunska...v ozebniku pa se je začelo. Trdo, ledeno in polno kamenčkov...tudi pod ozebnikom ni bilo kaj dosti bolje. Vse je bilo zelo trdo in počutil sem se kot na kakšnem rodeu...so se mi pa noge dodobra pretresle, oziroma zmasirale...v zaključnem delu pa je bila smuka zopet vrhunska...sledilo je še vijuganje med drevesi in dom v Tamarju je bil tu...tam pa...

Lepo pridno so me čakale :)

Sneg tudi na Jalovcu kar hitro kopni

Tule dol...in naravnost u lukno...do dna...na zdravje hahaha

Dom v Tamarju z Jalovcem

Tako, pa sem na cilju številka šest. Prijetno utrujen si privoščim zasluženo pivce. Med srkanjem me ogovorijo prav prijazna in prijetna dekleta. Lepo se je zaklepetati ob hladnem pivcu s pogledom na pravkar obiskani Jalovec...hvala, ker ste mi polepšale zaključek tele ture. Morda pa se kdaj še kje srečamo...

Hvala tudi vam, ker ste si vzeli čas za tale blog zapis. Jalovec je en sam, že poleti v kopnem je zahteven, ko je v snegu, pa še toliko bolj...zato previdno.

Seveda so se zdaj razmere na gori že nekoliko spremenile...snega je z vsakim dnem manj, še zlasti na južnih straneh grebenov. Takole je bilo v sredo, 29. marca...piše pa se leto 2017 :)