Po vsakem dežju posije sonce - DOLOMITI junij 2019, 1. del

Moja najljubša in najlepša gora v Dolomitih - Punta Sorapiss 3205 m

Junij je več kot idealen mesec za obisk Dolomitov. To je mesec, ko še ni prevelike gneče; to je mesec, ko se ti ni treba bati, da bi bili kampi polni; to je mesec, ko vreme ponudi več obrazov in ko za vsakim dežjem zaide sonce :)

V te lepe konce se odpraviva s prijateljem, in sicer v soboto 22. junija okoli 2.00 ure zjutraj. Pot do Cortine poznam že na pamet, pa vendar. Skozi predor Karavanke ... pa na naši strani še ni bojazni, da bi zgrešili cev, ker je še vedno samo ena in bo tako še kar nekaj časa. Na koncu se bom še sam pritožil in ponovno zavlekel postopek .. hahaha ..

Potem pa naprej v smeri Lienza. Tu se nato usmerimo proti Silianu in Dobiacu, kjer zavijemo levo proti Cortini d'Ampezzo. Na cilj prispeva že pred 7.00 uro in povem vam, da jutranje kave ni mogoče dobiti, ker tamkajšnji lokali ob tej uri še spijo, osebje pa prav počasi pripravlja mize ... skratka Italijani ...

Če ne bo kave, bo zajtrk in to z razgledom. Vreme je bolj ko ne oblačno in že na meji dežja. Po zajtrku se zapeljeva v kamp Rocchetta, kjer se namestiva. Sobotni dan nato preždiva v šotoru, saj ga cel dan lepo uliva. Na srečo gre le za dež in brez neviht ... Se pa v zraku že čuti, da bo danes sonce lepo pozlatilo okoliške vrhove :)

Pred vami je 1. del bloga, kjer bodo predstavljene tri ture, in sicer:

Lagazuoi Piccolo, La Rocchetta in Piz Boe, kjer sem moral priznati premoč ... Več v nadaljevanju ...

Četudi je blog malce daljši, se prepustite besedi in sliki, odložite skrbi in naj vas ponese tja, kjer je najlepše  ... Sam pa se bom potrudil, da vam med prebiranjem teh vrstic ne bo dolgočasno ... :)

Uživala sva: Gašper in Rok

LAGAZUOI PICCOLO - sobota 22. junij in dan, ko zaide sonce

Zajtrk z razgledom

Kot že rečeno se v soboto pozno popoldan prične jasniti, saj se oblaki počasi umikajo stran. Že prej je bil plan narejen, zdaj pa je čas, da se ga uresniči. Zapeljeva se na passo Falzarego, kjer parkirava pri spodnji postaji gondolske žičnice in se po običajni poti odpraviva proti vrhu. Hodiva približno 1 uro in 45 minut.

Na vrh prisopihava ravno ob pravem času ... Jaz kako minuto prepozno, da bi še lahko ujel kočo v soncu ... Ampak nič zato. Tu je sonce, ki se ravnokar poslavlja in poskuša z zadnjimi močmi osušiti mokre skale ... Bila je lepa sobota, ki se je končala na najlepši možni način :)

Punta Sorapiss in oprano nebo

Tega so pa zihr pozabil tule gor

Razgled je vedno lepši in lepši
Croda da Lago, Lastoni di Formin, Monte Pelmo, Gusela in Nuvolau, Averau in Cinque Torri

Mogočna Tofana di Rozes 3225 m
Po tej strani poteka izjemno zahtevna ferrata Giovanni Lipela

Kralj Dolomitov Antelao in drugi najvišji vrh 3264 m

Monte Pelmo, mogočni prestol Dolomitov 3164 m

Tale imeniten razgled pa mi že govori, da do vrha ni več daleč

Pot od izhodišča do vrha je potekala povsem brez težav. Nekaj malega snega se je našlo in en pozabljen teptalnik za sneg, drugače pa vse brez posebnosti.

Ko prideva na vrh je bilo tam kar nekaj ljudi, ki so se od koče povzpeli do križa in opazovali sončni zahod. Sestopila sva po poti pristopa. Na vrh pa se je možno povzpeti tudi čez galerije.

Barve ob koncu dneva

Rifugio Lagazuoi, zadaj Monte Pelmo

Križ na vrhu

Marmolada in Gran Vernel

Včasih preprosto obstaneš in samo opazuješ ... In uživaš v danem trenutku

Tofana di Dentro tudi Tofana Terza, Tofana di Mezzo in Tofana di Rozes

Punta Sorapiss :)

Razgledi so res čudoviti ... Antelao 3264 m

Utrinek z vrha

Ne hodi po robu!!!

Začelo se je zelo obetavno, naj se tako tudi nadaljuje

LA ROCCHETTA - nedelja 23. junij in po brezpotju do vrha

Danes je nedelja in vreme je veliko bolj prijazno kot dan poprej. Na programu je vzpon na La Rocchetto 2496 m visoki vrh, ki je na prvi pogled povsem neizrazit in komaj opazen. A vseeno ponuja izjemne razglede na okolico.

Iz kampa se podava peš, in sicer v smeri Malge Federa. Vseskozi hodiva po cesti in kar naenkrat naju dohiti vozilo, ki malo naprej ustavi. Zdj ne vem, al sm že js tko slabo zgledu ... ampak voznik nama prijazno ponudi prevoz do Malge Federa. Posedi naju v odprti del kesona in gasa po cesti ... Pa fest se držita je rekel preden je speljal. S tem nama je prihranil kar debelo uro časa, ki bi ga porabila pri vzponu.

Kmalu sva že pila prvo jutranje pivce pri koči ob jezeru. Zatem pa se podava proti današnjemu cilju.

Takole se pa že da vzpenjat ... Haahaaa ... Včasih je sreča na naši strani

Osel na paši ... In na preži ;)

Malga Federa

Po krajšem vzponu se odpre razgled proti današnjemu cilju
La Rocchetta je neizrazit vrh na levi strani, višji vrh pa je Becco di Mezzodi

Rifugio Croda da Lago

Drugi zajtrk ... definitivno boljši od prvega :)

Lago di Federa

Zdaj pa je čas, da se podava na La Rocchetto. Usmeriva se proti škrbini Forcella Ambrizola, do katere pelje dokaj položna in široka pot. Od škrbine nadaljujeva levo, pod ostenjem Becco di Mezzodi. Kmalu se odpre pogled na Monte Pelmo, svet pa postane travnat. Tu se usmeriva levo na brezpotje. Stezica je nekoliko slabše vidna, a označena z možici.

Sledi krajši in nekoliko bolj strm vzpon, v zadnjem delu pa se po grebenu sprehodiva do razglednega vrha, na katerem stoji križ.

Vzpon po široki poti, pogled nazaj proti koči in desno Pta. Sorapiss

V škrbini nadaljujeva levo

Tu nekje zavijeva levo na brezpotje in kasneje ujameva slabo vidno stezico

Monte Pelmo 3164 m

Ko stojiš pred steno in ne veš kaj bi ...

Razgled s poti

Zadnji metri pod vrhom La Rocchette, zadaj Cortina

La Rocchetta 2496 m

Razgled z vrha je lep

Antelao 3264 m

Punta Sorapiss 3205 m

Tofana di Rozes ... Zdaj bolj Tofana di Sivis ... hehe

Še nekoliko širši pogled in tile oblaki niso obetali nič dobrega ... a se je na koncu dobro izšlo in ostala sva suha

Mama Dolomitov, Marmolada

In še en izvrsten pogled na Monte Pelmo

Monte Cristallo pa se je ves čas sramežljivo skrival za oblakom ... Kot da mu kaj hočem ...

Razgled z vrha La Rocchette je res lep in ponuja zanimive poglede na okolico. Sam pristop na goro ni preveč zahteven, edino v zadnjem delu, ko gre za brezpotje, je potrebna nekoliko večja previdnost, da ne zaidemo v težji svet.

Sestopila sva po poti pristopa. Med tem se je vreme še malček poslabšalo in priletelo je nekaj kapelj dežja. Glavnina padavin je bila v smeri Monte Pelma in Monte Civette.

Ko prideva do jezera, narediva tam še krajši postanek in nato lepo peš do kampa ... O prevozu sva tokrat le sanjala ... No, pa saj je bil že v eno smer več kot dovolj :)

Že proti škrbini ... Narava je res edinstvena

Kam me vodi cesta ??
Vodi me tja, kamor sama želi, da grem ...
Na meni pa je, da ji sledim in pridem srečno do cilja ...

Ogromno je macesnov ... Jesen v teh koncih mora biti noro lepa ... Vse te barve ...

Odsev

Postanek pri jezeru ...

Ko te telefon razkur, ga preprosto flikneš v jezero ... pa nj se ribe ukvarjajo z njim ...
Tmle pa svizec s čokolado ... ja, ja točn tmle :)

Lago di Federa in Rifugio Croda da Lago

Utrinek ob jezeru

Za zaključek ture pa še tale čudovit pogled na Antelao ... Sva že v Cortini :)

Drugi dan je za nama. Kar se vremena tiče, je bil vsekakor lepši, kot dan poprej in tudi tura je bila edinstvena, predvsem pa nekaj novega tudi zame. Lepo je opazovati že poznane gore z druge perspektive.

Jutri pa je že nov dan in pred nama nova tura ... Pa pejmo :)

PIZ BOE - ponedeljek 24. junij in trenutek, ko sem moral priznati premoč

Današnji dan začneva nekoliko bolj zgodaj, saj se morava zapeljati na passo Pordoi, kjer je izhodišče za Piz Boe 3152 m.
Nahrbtnike si pripraviva že en dan prej, da zjutraj ne bi izgubljala časa ... Pa bi bilo bolje, da bi si ga, vsaj jaz, pripravil zjutraj, ker bi tako imel večjo možnost, da bi v naglici kaj pozabil in bi nahrbtnik tako bil vsaj nekoliko lažji.
Ker sva pomislila na vse, sva vzela tudi zimsko opremo in še dodatne visoke pohodne čevlje. V zgornjem delu gore bi lahko bil sneg in nisva želela tvegati. Potem pa je tu še cel kup nepotrebnih drobnarij, nekaj hrane in pijače ... In pri meni seveda še fotografska oprema v polni zasedbi ... Zakaj sem tovoril še stojalo ... res ne vem, morda pa sem želel slikat zvezde ... ne spomnim se, no notri v nahrbtniku pa se je vseeno znašel.

Ko prispeva na izhodišče je bil dan res popoln, vsaj kar se vremena tiče. S težavo se natovoriva, jaz nosim še dodatne 3 kg foto opreme in se odpraviva na pot.

Najprej po klasiki proti Rifugio Forcella Pordoi, a le do mesta, ko se desno odcepi steza, ki vodi pod ostenji do vstopa v ferrato Cesare Piazzetta. A je pot do vstopa kar dolga ... je pa vsaj razgled lep, še zlasti na sosednjo Marmolado.

Pogled proti Marmoladi in Gran Vernelu

Gran Vernel 3205 m

Soncu naproti :)

Pred vstopom v ferrato je bilo nekaj snežišč

Tako, zdaj pa nekaj besed o ferrati, na katero sva se želela odpraviti. Ferrata Cesare Piazzetta na Piz Boe velja za eno najtežjih, če ne kar najtežjo ferrato v Dolomitih. Že vstopni del je izjemno zahteven in tudi selektiven, saj izloči vsakogar, ki pride nepripravljen. Tu gre za približno 5 ali 6 metrsko navpičnico, ki je varovana samo z jeklenico. Stopov na gladki in pri nama še mokri skali preprosto ni. Za vzpon je tako potrebna surova moč v rokah, potem pa je tu še prepenjanje med klini, ki nosijo jeklenico.

Že na začetku sem omenil, da sva oba imela precej težke nahrbtnike, sam pa sem imel okoli pasu še torbo s fotoaparatom. Opremiva se s pasom in samovarovalnim kompletom in hopla že sva pod steno in pred prvim resnim problemom. Nekako mi uspe in s težavo premagam prvih 5 ali 6 navpičnih metrov in ko stopim na ozko poličko, se oprimem jeklenice s tresočo roko. Preprosto sem porabil preveč moči, robe je enostavno preveč ... Pa se nekako zberem in nadaljujem naprej po polički, ko pridem do mesta, kjer ponovno ni nobenega stopa ... Oziroma so precej nižje, pa še to bore malo. Poskušam se nekako zvleči čez, a me roke preprosto ne držijo več ... Edina možnost, ki sem jo videl je bila ta, da bi se z nogami uprl v steno in se tako premikal ob jeklenici ... Pa tudi to ni šlo, ker me je teža nahrbtnika enostavno vlekla dol, roke pa so bile že povsem na koncu z močmi, potem pa je tu še torba s fotoaparatom, ki se vedno znajde tam, kjer je to najmanj potrebno. Če bi še vztrajal, bi zagotovo izkusil surovo moč padca in delovanje samovarovalnega kompleta.

Ker imam odgovornost v prvi vrsti do sebe, v drugi do prijatelja, ki je bil z menoj in nenazadnje do vseh, ki takšne potem rešujejo, sprejmem edino logično odločitev in na glas povem, da se tega ne grem ... da enostavno ne zmorem, ker nimam več moči v rokah, nahrbtnik pa je pretežak ...

Sestopim in varno stopim na trdna tla.

Gašper se kasneje vseeno odloči, da bo poskusil ... in je uspel in je zmogel in je lahko ponosen nase. Sam sem še toliko počakal, da sem videl, da je na varnem, potem pa sem sledil dogovoru, da se na vrhu dobiva ... če mi bo v tako kratkem času sploh uspelo priti gor. Moral sem ponovno nazaj in po normalni poti na vrh.

Vesel sem, da mi je uspelo in, da sva na vrhu srečala še druge Slovence, ki so uspeli premagati to izjemno zahtevno ferrato in tudi njim čestitke. 

Meni pa je ostal opomin, da se na to pot odpravim z malim nahrbtnikom in brez foto opreme, ker drugače pač ne gre ... no, gre z manjšim fotoaparatom ...

Kako je videti ta ferrata pa bo predstavljeno ob koncu bloga. Gašper je posnel video in presodili boste sami.

Dovolj je pisanja, gremo na Piz Boe ... Vesel, da sem živ in zdrav in, da sem sprejel takšno odločitev. Ja, v gore zna hoditi tisti, ki ve, kdaj mora odnehat ... Cena za brezglavo napredovanje je lahko velika ... prevelika in ni vredno

Opozorilna tabla pred vstopom v ferrato

Gašper, srečno ... Tole je veliko huje, kot je videt na prvi pogled

Na tem mestu sem odnehal

Res izjemno zahtevna pot in marsikdo gre preko svojih zmožnosti

Že mimo koče ... Kot, da bi me gnala neka višja sila

Snega še ogromno, vrh je že blizu

Jooj ... Pa kje hodi ... Js sm žejn k pajk ...

Evo mene ... Pa sm se tud js prvleku gor ... Uf ja ...

Še drugi Slovenci na vrhu ... Sem se kar umaknil, ker si skor ne zaslužim biti v njihovi družbi ...
Vsi so uspeli premagat izjemno ferrato ... Še enkrat, čestitke :)

Sabina ... Vesela k radio :)

Razgled z vrha je bil lep

Nahrbtnika in midva ... Sj se naju vidi a n ...

In še od spredaj

Sledil je le še lahkoten sestop nazaj na izhodišče :)

Tako, toliko za prvi del bloga, ki je morda nekoliko daljši. Združuje namreč tri čudovite ture in upam, da se med prebiranjem niste dolgočasili in, da ste dobili kako idejo za izlet.

Hvala, ker ste si vzeli čas.

Še kratek napovednik za 2. del:

Iskali bomo okno v okolici Monte Paterna in spotoma skočili še na njegov vrh

Obiskali bomo slapove Cascate di Fanes v okolici Cortine

Spodaj pa že prej obljubljeni video posnetek ferrate Cesare Piazzetta

Uživajte :)

Snemalec: Gašper Ahačič

Lep gorski pozdrav, Rok