Grossvenediger 3674m (skoraj)

Že lep čas je v meni tlela želja po tej gori. Je mogočna, visoka in je med lažje dostopnimi gorami. Daleč od tega, da je pristop enostaven in ga bomo dosegli z rokami v žepu...to nikakor ne...

Začetek pustolovščine je bil v petek 23. maja zvečer, ko se odpravim v Begunje pri Cerknici. Seveda na takšno turo nisem šel sam.
Za lepši večer oziroma noč, me na Uncu ustavi policija, ki je povsem korektno izvedla kontrolo prometa. Tudi pihal sem in rezultat je bil 00...tako, kot se za voznika spodobi.

Ura je bila okoli polnoči, ko se z Matevžem končno odpraviva na pot. Najprej do Karavank in potem do Lienza v Avstriji. Tu sva nato sledila cesti, ki pelje proti Felbertauerntunnel. V kraju Materei sva zavila levo in sledila cesti proti kraju Pragraten in naprej do vasice Hinterbichl. Nad vasico je potem parkirišče pri kamnolomu, kjer je začetek ture.
V zimskem času je tu velika nevarnost snežnih plazov, zato je dolino potrebno prehoditi še preden sonce ogreje pobočja nad njo. No, zdaj teh težav ni bilo več, ker je sneg po večini že skopnel. So pa še vedno vidne sledi velikih plazov.
Na parkirišču so bili tudi gorski reševalci iz sosednje Hrvaške...no, vsaj vozilo je bilo od gorske reševalne službe.
Do prve koče Johannishutte na višini 2121m pridemo po cesti. Tu sva srečala tudi taxi...očitno se da tudi tako. Cesta se lepo vije po dolini mimo zgornjega kamnoloma in križa, kjer se nam odpre pogled na Grossvenediger 3674m...in ta je res izjemen.
Med vzponom po cesti občudujemo izjemne poglede in razglede na okoliške vrhove...da o vodi ne govorim...te je tukaj res ogromno.

Od koče naprej se začne vzpon proti Defriggerhaus, ki je na višini 2962m. Približno 3 ure naj bi se hodilo v kopnem. No midva sva za to pot porabila bistveno več...preveč, ker se je sneg močno prediral in ker sva naredila velik ovinek...to sva opazila ob povratku. Do koče se privlečeva popolnoma izčrpana in naprej kljub zelo lepemu vremenu nisva šla. Vremenska napoved za nedeljo je bila prav tako lepa in upala sva, da bo res tako.
V zimski sobici si lepo zakuriva v peči, da je bilo bolj toplo, pojeva najboljše juhice na svetu in se odpraviva občudovat sončni zahod na 3000+
Uvau...noro lepo in jasno je bilo...res sva se veselila naslednjega dne...tudi zato, ker nama je en domačin lepo opisal pot in ker so bile špure lepo potegnjene do vrha.

Alarm je pozvonil ob 3.00 in čas je, da vstaneva...no jes sem vstal in šel pogledat, kako je zunaj. Zvezd skoraj da ni bilo in to ni bil dober znak.
Res je...ko se odpraviva proti gori je bilo vse v megli...sneg je bil odličen, ampak tokrat bo največja ovira ravno megla.
Po urah čakanja sva se predala in odšla v dolino. Megla je bila preveč gosta, da bi prečila ledenik. Do sonca sicer ni bilo daleč, pa vendar...saj vsi vemo, da bo gora počakala...vprašanje je samo, kdaj se bo nama spet dalo tja...

Dovolj pisanja...fotografij se je nabralo kar veliko. Naj vas popeljejo v naročje Grossvenedigerja.
Uživala sva Matevž in Rok

Jutro na parkirišču nad vasico. Tu v bližini je kamnolom in tu je začetek ture, kar zadeva južnega pristopa na Grossvenediger.

Gore okoli so že zažarele v jutranjem soncu. Običajno sva tak čas midva že na vrhu...to je najlepši del dneva...

Na parkirišču in še zadnje priprave za na pot. Tudi hrvaški planinci se že veselo pripravljajo za turo...zanimivo je to, da sva jih videla samo tu, potem pa praktično ne več. Tudi na pot so se odpravili s precej malimi nahrbtniki...ali so prišli na vrh, ne vem...

Pa dajva...začetek hoje...najprej čez mostiček in potem sva midva nadaljevala kar po cesti...

Pogled nazaj proti parkirišču, ki je za ovinkom...dan je naravnost čudovit in komaj čakava, da vidiva najin cilj...

Čez vodo...že na začetku je jasno, da bo voda lep čas najina spremljevalka...vode tu ne zmanjka...

...in čeprav je v letošnjem letu že pokazala svojo veliko moč, si življenja brez nje ne moremo predstavljati...

Potokov, ki tečejo izpod gora tule res ne manjka...sneg se topi in hiti v dolino, da jo napoji...poletje prihaja...

Takoj za mostom je smerokaz, ki nas usmeri levo...midva sva šla kar po cesti, ki se prav lepo vzpenja in ponuja lepe razglede...o tem več v nadaljevanju :)

Mogočne steno nad dolino...

Lepe gore na oni strani doline...so pa to že prej omenjeni razgledi s ceste...

Voda teče dobesedno iz vseh lukenj in po vseh grabnih...še zlasti sedaj, ko se sneg topi je ne manjka...

Na obeh straneh doline so vidni tobogani za snežne plazove.

Ni odveč opozorilo, da je v zimskem času potrebno tole dolino prehoditi, še preden se zbudi sonce in ogreje pobočja nad dolino...

Cesta se prav prijazno vije in vzpenja proti koči. Seveda je tole še spodnji del...po glavi mi tudi že hodi misel na kolo...sploh ne bi bilo napačno, če bi se tule peljal s kolesom...do koče :)

Most...lahko gremo čez ali pa naravnost.

Midva sva šla naravnost in kmalu prišla do kamnoloma...

Pred kamnolomom je vidna sled ogromnega snežnega plazu, ki je tod našel pot v dolino...po toboganu, kje pa drugje...in stene snega so konkretne...

Če že na Vršiču nikoli nisem stal pod mogočno snežno steno...bom pa tule...konkretno je tole...

Nazaj k vodi...tisti tekoči...potočki kar vabijo, da se vsaj za trenutek ustaviš in jih pogledaš...še raje pa slikaš...prav vidi se, kako veselo drvi proti dolini...in ni se za bati, da bi vode zmanjkalo...

Cesta pripelje do kamnoloma. Če bi šla malo niže čez most, potem ne bi šla tod mimo. Nad kamnolomom sva prečila prvo manjše snežišče trdega splazenega snega...brez težav...

Pogled je sem ter tja ušel nazaj v dolino, še raje pa naprej...le kaj bo tam zadaj...

Še en od mnogih, ki so zdrsnili po grapi v dolino. Sneg je bil tule kar trd in prekrit s travo in zemljo...

Cesta pa gre dalje svojo pot...v daljavi zagledava križ...in nekako slutiva, da tam zadaj stoji in čaka...nihče drugi kot sam Grossvenediger...

Priznam, da me firbec kar ornh matra... :)

Preden pa prideva do tja, pa imava še kar nekaj za prehodit. Pogled se je ustavil tudi na tejle lepi hiški, ki se prav imenitno zlije z okolico...

Enkrat sem že napisal, pa bom še enkrat...v gorah ne smeš hiteti, ampak moraš tudi uživati v trenutkih, ki so ti dani in jih izkoristit do maximuma... Tale trenutek je bil res izjemen...tule sva se spraševala o višini tistih vršacev tam na drugi strani doline...in seveda uživala na polno...

Pogled izpred klopce na pravljično hiško pod nama...lepo je tukaj, ni kaj...

Pogled s ceste na prehojeno pot...tudi črno-bela verzija je lepa :)

Gore na oni strani doline so bile zelo mamljive in lepe na pogled...

No in končno naju cesta pripelje do točke, ko se prvič v živo in od blizu zazreva proti najinemu cilju, ki se je tule zdel še kako realno dosegljiv in o drugem sploh nisva razmišljala...

Grossvenediger 3674m se predstavi...moj poklon gori...zdaj pa res veselo nadaljujeva naprej. Vreme je čudovito, vetra ni, toplo je...edino sneg bi znal biti problem, v kolikor se bo preveč prediralo...

Na vsaki turi se trudim, da ujamem tole fotko, ki nosi naslov
Pozdrav Soncu.

Zdaj je vse še toliko lepše...ko pokrajina zažari v soncu...ko se sence počasi umikajo in izginjajo...

Cesta pa naju vodi dalje proti koči Johanneshutte na višini 2121m

Vodi naju skozi čudovito pokrajino...mir in tišino na vsake toliko zmotijo glasni žvižgi svizcev, ki jih tule kar mrgoli...


...pa saj vse to spada zraven, kaj nede...

Pa spet misel na kolo...kako bi bilo lepo tule vrteti pedala... :)

Ve se kdo je požel največ pogledov...tale lepotec, oziroma tile lepotci...

Tam so; Grossvenediger, Hohes Aderl, Rainerhorn...in drugi, ki se jih ne vidi in so nekoliko zadaj...

Do prve koče zdaj res ni več daleč...cesta naju bo, kot vse kaže varno in udobno pripeljala do nje...

Ne le potoki...izpod gora in snega se vijejo cele reke...

Evo jo...Johannishutte na višini 2121m...

Cesta naju je lepo, varno in dokaj hitro pripeljala do nje...
Koča stoji na imenitnem kraju. Ob najinem obisku je bila zaprta, verjamem pa, da bo svoja vrata kaj kmalu tudi odprla...

Oba sva si jo privoščila za motiv...in tudi Vendi je veselo poziral zadaj...


...res lepi kraji, ni kaj za dodat...

In še pogled nazaj, od koder sva prišla...slika žal zajame le majhen delček teh lepot...v živo te ta pokrajina dobesedno posrka vase in te ne izpusti...

Tabla na koči...z imenom in višino...

Včasih se ti kak motiv ponudi kar sam...takole se gore ogledujejo v oknih na koči...ali pa samo sramežljivo kukajo, če je morda že kak gost v sobi...

Težka sta...toda, brez ne gre...in ko občuduješ lepote gora okoli, vsaj za trenutek pozabiš ne težo...

Klin nad kočo. Tole spominja na naša Vrata...le, da je tale precej manjši...ali pa je naš veliko večji, kaj pa vem...

Svet nad kočo Johannishutte postane nekoliko bolj strm in cesta izgine. Zdaj naju naprej vodi stezica, ki se vsake toliko izgubi v snegu...

Se pa tule že nakazuje, da bo sneg precej moker in se bo tudi prediral...

Bova videla, kako bo šlo...shojeno je...kar je kr v redu...

Vrh gore nekoliko od bliže...Grossvenediger 3674m in Hohes Aderl 3506m

Rainerhorn je s svojimi 3599m tudi mogočen in visok...a v senci Grossvenedigerja se najbrž ne počuti prav dobro.

Tudi ta vrh je v planu, ker se ga lahko obišče spotoma...je pa res, da ta spotoma ne pomeni 5 minut, pa si gor...ne ne...

Ko takole hodiš čez prostranstva je treba vsake toliko pogledati tudi proti tlom...tam so cvetlice, ki že stegujejo svoje cvetove k soncu...pa čeprav je tule še ne dolgo nazaj ležal sneg, je sedaj že vse drugače...še skale se lepo ujamejo v te čudovite travne tepihe...

Črno-bela fotografija ima prav poseben čar...gore, sneg, modro nebo...vse to izstopa še nekoliko bolj...barve pa si lahko doda vsak sam...

Sonce je tule že grelo, kot sredi poletja in snežna podlaga je bila čedalje bolj mehka in razmočena...

Zaenkrat še gre brez težav...ok, utrujenost se že pozna...ne nazadnje je za nama neprespana noč, vožnja in tudi že kar nekaj hoje...

Proti zgornji koči je bilo vse prej kot enostavno...največja ovira je postajal sneg, ki se je vedno bolj prediral.

Druga težava je bila sama pot, ki je počasi izginila pod snegom...in tudi shojeno je bilo na vse strani, tako, da nisva najbolje vedela, kje čva it...
Ampak se ne predava...dokler bodo izpod snega kukali travnati otočki in dokler se bo steza še pojavila...bova to s pridom izkoriščala...

Fotografskih motivov nikakor ne zmanjka in oba sva na polno zaposlena...


Tole diši po pavzi...

Najboljše je bilo takrat, ko je bil nahrbtnik na tleh in so se ramena in hrbet vsaj malo odpočila...vsaj malo...utrujenost tule je bila že kar...

...o koči pa niti najmanjšega sledu še...ajej...

Pogled nazaj proti dolini...Johannishutte je že kar globoko spodaj...snega je vedno več in več...

Obdajali so naju sami 3000aki...ja, kar veliko jih je tod okoli...in prav vsi so enkratni za pogledat...

Zdaj zdaj se bo stezica izgubila pod snegom...potem pa...

Sledi, ki so jih pustili snežni plazovi...

Pri smerokazu...gledava Defreggerhaus...ni mi lih všeč tole pa vseeno...

To je tisto, kar mi ni všeč...sneg, sneg in še enkrat sneg...ki se na trenutke že kar močno in globoko predira...

Ker te hoja po takšnem snegu kaj hitro utrudi je seveda sledila kratka pavzica...o koči ne duha ne sluha...

Se že sprašujeva, če sva sploh na pravi poti, oziroma na pravih sledeh...

Pa bo že držalo, da sva prav...saj druge izbire pravzaprav sploh nimava...

Sam se že komaj vlečem tule gor...in Matevža komaj še dohajam...bo treba redbul spit...
...al pa kšnga pržgat...da bo lažje šlo :)

Še dobro, da ni megle...ali pa močnega vetra...uuu, zdaj sem se spomnil na Hoher Sonnblick...kako je tam pihalo

http://rokerzen.blogspot.com/2014/04/hohar-sonnblick-3106m.html

Ledenik...vidiš ljudi tam zgoraj na robu...čisto majhni so (smo)...

Razgled je enkraten...vsaj to...vsaj to...ker tule sva pa res že čist brez volje...hodiva že krepko čez 3 ure, pa koče še vedno ni na vidiku...in še s poti sva skrenila...vsaj zdi se nama tako...

Pogled proti Grosser Happ 3350m in Grosser Geiger 3360m

...in pogled na ostale gore...imena vseh žal ne poznam...so pa lepe...

Pavza pod tovorno žičnico...ma, zdaj bi pa res že rada videla to bajto...čudno...

A prov vidim...končnoooo...no, je še kar daleč, ampak vsaj vidiva jo...da o snegu ne govorim...totalno gnil in moker...predira se do riti...naporno, naporno in izčrpana sva...

Defreggerhaus stoji na višini 2962m in ima lepo urejeno zimsko sobo. Koča je bila v času najinega obiska seveda zaprta...pa sej to sva itak vedela...
Malo naju je začelo skrbeti, kako bo s prostorom v zimski sobi, ker je bilo kar veliko ljudi ta dan tule gori. Večina seveda s smučmi, le midva spet nekako peš...
No, kasneje se je izkazalo, da je bil strah odveč, zimska soba pa je res enkratna...

Takoj se poženeva proti koči...najprej malo dol, potem pa spet gor...

...in res že komaj čakava, da se vsaj malo spočijeva in pojeva kaj toplega...juhice že veslo čakajo v nahrbtniku...

Svizcev ne manjka...tale je bil še posebej edinstven, ker se ni bal...sam sem bil na nekoliko slabši poziciji, Matevž pa ga je zelo dobro ujel v svoj objektiv...

Tudi skale so prav posebne in zelo zanimive na pogled...pri nas takšnih ni...barvite in ostre so...

Evo...to je to...uspela sva se dokopat do koče. Je pa res, da sva popolnoma izmučena in za naprej niti pomisliva ne...no, vsaj zdaj ne. Najprej se bova malo spočila na klopci, na sončku, potem pa v zimsko sobo, da nekaj pojeva...

Priznam pa, da me je kar mikalo, da bi šel dalje...ura je še vedno kar ta prava...

Ajooo...kako se je tole vleklo...pa, saj bi blo vse ok, če sneg ne bi bil tako gnil...in če se ne bi tako močno prediral...pa še velik ovinek sva naredila (tega tukaj še nisva vedela...in prav je tako)

Razgledi pri koči so zelo lepi...bo tudi jutri tak dan...seveda booo...no, upava da bo...

Brez piva ne gre...ne gre, to preprosto ni mogoče...pivce in jegerček sta vedno zdraven...vedno...in prav je tako :)

Tako toplo je bilo, da je bilo prav užitek posedat in lenarit na klopci...še celo en obisk sva imela...kaj je že bilo...neki kosmatega z repom...pa ni bila miš, niti ni bil polh...prej pomanjšana kuna ali kaj vem...morde se je pa nama že malo bledlo...

Mal je že zbledela tale tabla...

Zimska soba...če ne bi bilo peči in drv, potem bi bilo povsem drugače...tako pa je bilo toplo in prav prijetno...

Kot na kakšnem kampiranju...

Ker je to raj za turne smučarje...ni čudno, da je vse zvijugano...smuka je bojda še zelo dobra v teh dneh...jap, midva kr verjameva, da je temu res tako...

Vhod v zimsko sobo...trenutno sva v sobi sama in pri tem je tudi ostalo...

Sprva je kazalo, da bosta v sobi prenočila še dva turna smučarja, vendar sta zaradi odličnih razmer in odlične smuke odšla v dolino...

Soba se je med tem časom že prijetno ogrela...

Kuhanje najboljših juhic ta hip na svetu...

Odlična je bila...in kakoooo je sedlaaa...k ata na mamo :)

Evo, najedla sva se, zdaj pa greva pogledat sončni zahod...tole bi znalo bit kar brutalno...

Takole se je videl Grosser Geiger 3360m

Zdaj se bo odprl pogled proti Grossvenedigerju in Rainerhornu...

Rainerhorn 3599m

Zahod sonca na 3000+ koliko čez sva ne vem, vem pa, da sva :)

Pogled proti Grossvenedigerju...jutri se vidimo...juheeejjj (no, potem iz tega ni bilo nič, zaradi megle)

Zahod sonca za gorami: Grosser Happ 3350m, Grosser Geiger 3360m in Schliferspitze 3289m
Neprecenljivo in izjemno doživetje...že zaradi tega se splača priti sem gor...res lepo...

Zadnji sončni žarki na gori...preden pride noč...

Teh pa ne poznam...lepe so...

Razgled...kar mi je tu všeč je to, da vidiš morje gora...do koder seže pogled...

Izrazita špica na desni je Schliferspitze 3289m

Ostalih pa ne poznam...predvsem me zanima kaj je tista špica tam na obzorju...ve kdo mogoče...

Počasi se odpraviva dol...v toplo zimsko sobo...

Med potjo do koče pa sva občudovala žareče barve sončnega zahoda...res lepo...

 

Nad kočo...preden se spusti noč in zasijejo zvezde...upava lahko samo, da bo jutri tudi tak lep dan, kot je bil današnji...napoved je obetavna...upava, da bo držalo...

Gore gredo k počitku...midva pa tudi...      

                                  

Nedeljsko jutro je bilo vse prej kot jasno...sneg je bil sicer odličen za hojo...bo pa danes kot vse kaže največji problem megla...upava, da se bo razkadila in, da nama vseeno uspe priti vsaj na kak vrh...

Pogled, ki ni ravno navdušujoč...včeraj zvečer sva tule namreč uživala v čudovitem sončnem zahodu...

Tale megla danes pa ni ravno obetavna...

Pogled proti Grossvenedigerju...pravzaprav ga ni nikjer...

V takšni megli prečiti ledenik je skoraj nemogoče...pa čeprav se sonce trudi, da prebije oblake in meglo...

Nekaj časa bova še počakala...

Odločiva se, da greva pogledat v tisto smer, od koder prihaja svetlo...morde pa bo kaj...

 

Opozorilna tabla pred vstopom na ledenik. Še zlasti v poletnem in jesenskem času so na ledeniku tudi razpoke...previdno...

Midva pa se tudi odločiva, da greva nazaj v dolino...megla in oblaki še kar vztrajajo, sonce je skoraj na dosegu roke...škoda, da nisva šla gor že včeraj...vsaj na Rainerhorna...pa drugič...kdaj bo to ne vem...vem samo, da bo...

Sestop je potekal zelo hitro in kot bi mignil sva bila pri spodnji koči in pri križu...

Do avta ni več daleč...je pa tu spodaj vsaj malo sonca...

Regrad...pri nas ga že zdavnaj ni več...tule pa še veselo cveti...

Tako prišli ste do konca... Tale tura je bila res lepa, čeprav vrh ni bil dosežen. Bo naslednjič...

V izdelavi je še filmček...ko bo nared, ga bom dodal tule gor.

Hvala, ker ste si vzeli čas...svoje mnenje in misli napišite pod komentarje...