Oba sva besno iskala primeren "hrib" nad 3000m...in ga na koncu tudi našla. No, če sem iskren, našel ga je Matevž in moram reči, da je bil to čisti zadetek v polno.
Hoher Sonnblick je ena čudovita gora, ki ima na vrhu kočo in vremensko postajo...in kar je bilo najbolj pomembno je to, da je bila koča že odprta. To je seveda pomenilo, da se nama konec koncev niti ni pretirano mudilo...pojdimo lepo po vrsti.
Malo pred pol deveto zvečer odrinem proti Cerknici in naprej proti Begunjam. Tam sem v dobri uri. Matevž je bil zunaj in kot bi mignil sva bila na poti proti Karavankam. Sam sem si pred tem doma spisal pot, da se kasneje ne bi izgubila...
Pot naju je vodila po avtocesti E66 in A10 proti Salzburgu. Ko sva prišla skozi znani predor Katschberg in Tauerenteunell, je sledilo še nekaj vožnje do izvoza za Bischoshofen. Od tu naprej slediva cesti z oznako B311 in na koncu kraja Taxenbach zavijeva proti Raurusu in Worthu. Cesti slediva vse do parkirišča pri koči. Cesta je plačljiva, in sicer 9 eur...in to v obe smeri.
Ker je bilo seveda temno, nisva videla kje sva se vozila. Startala sva v trdi temi in kaj kmalu ugotovila, da brez krpelj ne bo šlo. Zato se vrneva nazaj do vozila in si jih obujeva...tako se malo po pol peti uri zjutraj ponovno poženeva proti cilju.
Hoje je v poletnem času za 5 ur, v zimskem pa več. Sam vzpon je potekal brez večjih težav...vreme je bilo naravnost čudovito a v soboto tudi zelo vetrovno. Veter naju je božal ali bolje rečeno tolkel skoraj celotno pot. Nikjer ni bilo niti malo zavetrja...res zoprn občutek, ko se ustaviš... No, nekaj malice in kak dim sva si vendarle privoščila...jaz sem tisto drugo izpustil...
Brez krpelj ne bi šlo...dereze in cepin pa sva potrebovala samo za kratek čas, in sicer malo pod vrhom, kjer je bilo tudi najtežje mesto na poti...
Po mučnih 8 urah sva se popolnoma izmučena privlekla na vrh...edina peš...ostalih 500 je bilo s smučmi :)
Pa saj je vseeno...samo, da sva na vrhu. Kako je pasalo pivce...no, več jih je bilo...in pica za večerjo na 3106m pa si lahko samo mislite...pa še to bolj težko... :)
Po sončnem zahodu in večerji greva v ogrevano sobo in zaspiva kot ubita...
V nedeljo zjutraj sledi sončni vzhod, ki je bil resnično lep in vreden ogleda. Razgled je bil naravnost pravljičen...do koder je segel pogled, povsod morje gora...tam je bil Großglockner pa Johannisberg...Hochalmspitze, Ankogel, Sauleck...in še in še...res noro noro lepo...in nedeljsko jutro je bilo zelo toplo in popolnoma brez vetra...naravnost pravljično.
Po zajtrku je sledil expresni spust v dolino...tudi po ta zadnji...in treh urah sva bila že pri avtu.
Čakala naju je še vožnja domov, pica v Kranju in za piko na i še pivce v Bruni...zakon tale Bruna, rejs :)
Tole je bil eden boljših vikendov...oba sva uživala na polno. Pa to še ni konec. V Avstrijo gremo spet...čimprej...zdaj, ko je še sneg.
Neskončno sva uživala Matevž in Rok. Sedaj pa k slikam...prepustite se jim, da vas ponesejo tja, kjer je najlepše.
Hoher Sonnblick se predstavi. Pravzaprav zgleda kar blizu...pa temu še zdaleč ni tako...še dolga in naporna pot je pred nama...
Ura je še zgodnja, ko jo takole mahava proti prvi koči...tule se je počasi že nakazoval veter, vendar je bil še razmeroma šibak...
Shojeno je bilo vse do vrha tako, da ni bilo nobenih problemov...
Pogled je uhajal tja gor...proti koči in vremenski postaji...
Tule se nama niti približno še ni sanjalo, kako zelo dolga pot naju čaka...
...in med tem se je že tiho začel rojevati nov dan....tole so že vsem nam znane barve na vzhodu...
No, tja gor naju nesejo noge...zaenkrat še nisva preveč utrujena, čeprav sva že kar dolgo časa pokonci...
Dolina je že kar daleč spodaj...heh, al pa tud ne...
Končno nama uspe prlezt do prve koče...tule je že kar pošteno pihalo...pokrajina okoli pa naravnost čudovita...kot iz pravljice...
Vreme je bilo naravnost čudovito...med vzponom sva uživala v norih razgledih, ki so bili iz metra v meter lepši in lepši...
Vse je bilo shojeno, zato z orientacijo večjih težav nisva imela...no, malo sva že raziskovala okolico in odkrivala nove poti...
Brez krpelj tule gor ne bi šlo...še sreča, da sva jih imela s seboj...
Sneg je bil drugače odličen...tako za hojo s krpljami, še boljš pa s smučmi...
Res noro je bilo tole...ko si prvič nekje v gorah, te lepota gora še toliko bolj prevzame...
In kar je najlepše je to, da je vsak naslednji hrib, ki se prikaže nekaj posebnega...ker ga prvič vidiš...
Pozdrav soncu...no končno, da naju ne bo več tako zeblo...veter je kar močan in niti ni tako toplo, kot se zdi na prvi pogled...
No, takole bo pa že šlo...sonček prijetno sije...sneg se ne predira...veter piha...ok, pa nej, če mu paše...
Se pa počasi že sprašujeva koliko je še do vrha...je kar čuden občutek, ko si nekje, pa ne veš kje...in ne veš, kaj vse te še čaka...
Mogoče pa je tako še najbolje...
Greva naprej...tule sva malo raziskovala okolico in pogledala, če je še kje kaka pot do vrha...
Hahaha...poglej kako lepo gaz sva naredila...carja...sva šla okoli tiste vzpetinice tam zadaj...še malo, pa bova spet na pravi poti...sam gaz je pa vrhunska a...
Tamle se pa že vidi pot...še čisto malo in bova tam...
Aaaaaa...končno...spet sva na pravi poti...sam, do vrha je pa še dolga...v bistvu tuki tega sploh še ne veva...haha...
Tako lepo so pozlačeni tile vrhovi...sonček je zdaj že nekaj časa zunaj...
Danes bo gora zelo obiskana...in jutri najbrž tudi...kako tudi ne, ko pa je vreme tako lepo...sneg tako odličen...in pokrajina tako edinstvena...
Pot se vije med izjemnimi vršaci...in takole pobeljeni s snegom so še lepši, kot sicer...
Dan je lep, časa imava dovolj in prav nikamor se nama ne mudi...
Belina snega in modrina neba...drugega tule ni...no, veter je še...
Tako ja...počakaj me...
...ajga, a pr teb tud kej piha... :)
Takole je bilo celo pot...vse do vrha...res vreme za 10+...no, edino veter je bil na trenutke zelo močan...ampak to je sedaj že pozabljeno...
Sonce je sijalo na polno ves čas...
...veter je pihal na polno ves čas...
Takole je potekal vzpon na goro...tukaj sva bila že kar lepo utrujena...ampak je šlo brez težav...
Zadekan do konca...kako tudi ne, ko pa veter ne pojenja...še več, krepi se...
Kot mravljice...
Piha vedno bolj in bolj...še dobro, da vsaj sonce sije...
Hja...takle sva imela a n...čist brutalnu...
A gre...mora gret ;)
Znano smučišče Molltal...kot na dlani...
Kot že rečeno, nisva bila sama...sva bila pa edina brez smuči...le kaj so mislili, ko so naju dohitevali...to vedo le oni...
Takšnih razgledov in pogledov se res nikoli ne naveličam...in tukaj jih je na pretek...le kakšen bo razgled z vrha...da o sončnem zahodu in vzhodu sploh ne razmišljam...brutalno bo, brutalno...
Veter je pravi umetnik...iz snega zna narediti izjemne skulpture...
Nadaljujeva pot proti vrhu...ki ga mimogrede sploh ne vidiva...pa tako sva že zmatrana in tako se vleče skupaj...in piiihaaaaa...
Pogled proti ledeniku, ki je seveda pod snegom...
Kako so majhni...ali bolje rečeno, smo majhni...
...in potem je bil srečen...
Tole tukaj je malo bolj zahtevno mesto na poti. Variant, da se pride na vrh je več, in sicer gre ena spodaj ob robu ledenika, dve pa gresta malenkost više...
Poštena prečka...tule smuči lepo dol vzet in peš čez...
Midva se odločiva, da bova šla še eno nadstropje višje...kakopak...sej, shojeno je in ni videti pretirano težko...
Kasneje naju še celo en prehiti...
Pogled v globel...no, ne bi rad kam zdrsnil...
...ajooo, je pa kar strmo tule gor a...
Tale z desko je malo bolje poznal pot, zato sva ga spustila naprej...
Sunki vetra so bili tule najmočnejši...na trenutke je potegnil že prav orkanski veter, ki je prenašal sneg...
Hude borbe z vetrom...ni pa ni popuščal...midva pa tud ne...
Kako zelo je pihalo se vidi tule na tej fotki...na trenutke se ni prav nič videlo...
Zdaj sva pa že ven iz ta hudega...malo prej so bile na nogah dereze in cepina v rokah...je bil en del, kar strm in leden...s krpljami ni šlo...
Od tu naprej do vrha pa res ni več veliko...se pa neskončno vleče...al se je pa samo nama tako zdelo. Bo že držalo...saj nisva spala že en dan in eno noč...
Vršni del gore...razgledi so vedno lepši in lepši...
Tegale pogleda sem se pa tako zelo razveselil, da je joj...zdaj hočem najprej pivo in da se nekam usedem...je bil pa tale klanec še kako dolg...ja, ni in ni ga blo konc...rejs...
Cene v koči so povsem normalne...pivo je 4.60 eur...za večerjo pa si lahko privoščite tudi čisto pravo pico, ki je mimogrede še zelo okusna in stane 12 eur...ne bo vam žal.
Za spanje je dobro poskrbljeno. Midva sva bila v zelo dobro ogrevani sobi s čudovitim pogledom na Visoke Ture. Skratka ni naju zeblo...še več, tudi pokrita nisva bila, ker to ni bilo potrebno.
S seboj obvezno imejte planinsko izkaznico, ker vam bodo priznali popust, tako kot pri nas. V sezoni je fino, če se pokliče in rezervira sobo za spanje, ker zna biti kar zasedeno.
Je pa tako, da je veliko lepše tule gor pozimi, ko je sneg in so gore lepo pobeljene. V dolino se potem odpeljemo s smučmi...in to vse do avtomobila. No, vsaj zdaj je bilo to možno, ker imajo res veliko snega.
Še pohvala osebju v koči, ki je res prijazno in nič ne skrbite, če ne znate nemško, tudi angleško se lahko zmenite. Skratka nora lokacija...in jo priporočam...ne bo vam žal.
Tik preden se pride na vrh se prikaže Kralj Visokih Tur - Großglockner 3798m. Pogledov nanj bo zdaj še veliko...komaj čakam na tistega...ko zahaja sonce :)
Evo to je to...kaj si lahko sploh še želimo...no, edino to, da bi veter malo manj pihal, ampak to sodi zraven...drugače pa; za to živimo... :)
V takšnih trenutkih, ki so nam dani, moramo uživati do konca in se jim prepustiti.
V tem trenutku se poslavlja en čudovit dan...in preden dokončno utonemo v temo, bomo deležni še malo toplih večernih barv...v tem res lepem svetu...in to je šele uvod v jutrišnji sončni vzhod...komaj ga čakam...
Kamorkoli seže pogled, povsod je lepo...ko se dan poslavlja nas še malo razvaja... Vesel sem, da sem tukaj in tole občudujem v živo...
Terasa ponuja izjemne razglede...vse pritegne prvi tod okoli...najvišji tod okoli...
Zunaj se počasi že večeri, sonce je zašlo...jes pijem več kot zasluženo tretje pivce, Matevž pa še vedno veselo skače okoli in fotografira...pa sem mu dal še moj fotoaparat, da bo slikal kaj...
...in slikal je pogled z okna sobe...nej slabu :)
Potem je sledila večerja...kaj bi sploh jedla...itak, da špagete... Ko jih naročiva, žalostno ugotoviva, da jih nimajo več...prijazna kelnarca nama je takoj ponudila neke njihove specialitete...tudi pico je priporočila...in ker sva vedela, da pri pici nimava kaj izgubit in da vsaj veva kakšna mora bit, je bila to kar prava izbira...in res, ko jih je prinesla nisva mogla verjeti očem...čisto prava pica, kot jo dobiš v normalni piceriji...in še zelo okusna... Matevž je sfrezu pico s salamo, jes pa pico s tuno...odlično.
In še pojasnilo, zakaj ni slike...čist preprosto povedano, sva tako planila na tisto pico, da sva pozabila fotkat...je pa tako, zakaj bi pa morali vse videt...kr gor in probat :)
Nedelja...ali bolje rečeno nedeljsko jutro brez vetra. Spočita in kot prerojena sva... Tisti štirje avstrijci, ki so bili še z nama v sobi niso smrčali tako, da sva spala kot ubita...
Polna energije začneva nov dan...tako kot se spodobi...s sončnim vzhodom...zdaj pa bo veselo...
Prvi pogled proti smučišču Molltal pove, da se tam že pripravljajo na nov smučarski dan, ki bo še lepši kot je bil včerajšnji...danes namreč ni vetra...
Proti vzhodu se že dogaja...pa saj sva tega že nekako vajena...ampak tole danes bo pa nekaj povsem drugega...
Sončnega vzhoda na taki višini ne vidiš vsak dan...
Morje gora...zdaj zdaj bodo zažarele...še čisto malo...
Človek bi najraje kar zaplaval...čez širna prostranstva...res lepo...in polno pozitivne energije...
Takole začeti dan je najlepše :)
Mimo tele gore pa nikakor ne morem. Tole je Kraljica Visokih Tur - Hochalmspitze 3360m...izjemna lepotica, katero bomo letos obiskali. Lani namreč vzpon nanjo ni uspel...letos bo temu drugače...
Zdaj se že lepo dani...barve so res nenormalno lepe...od modre, rumene, rožnate...do rdeče, oranžne...bele...
Skratka imenitna paleta barv...
Na vzhodu že vse žari...ob Hochalmspitze je na levi strani še Ankogel in na desni Sauleck...
Großglockner 3798m...čaka na sonce...in dobil ga bo...kmalu...
Tako, sonček je zunaj...gremo ga pogledat :)
Evo gaaaa...ja dobroooo jutroooo...sonček je zunaj, veter še spi...tole je topšit :)
Ko se sonce končno prikaže, se ozračje napolni s pozitivno energijo...tisto pravo...
Čudoviti svet Visokih Tur...sploh zjutraj...
Motivov za slikanje je preprosto toliko, da sploh ne veš, kje bi začel...
Kamorkoli pogledaš je lepo in situacija se spreminja iz minute v minuto...
No, tole sva pa midva, Ekipa, da te skipa...in uživača...tale tura je preprosto brutalno dobra... Matevž se je tole noro dober spomnil...vsa čast :)
Takole se lovijo najlepše fotke...takrat, ko se sonce komaj prebudi...takrat je res najlepše.
In ta čas je zelo kratek...tople barve vzhoda kmalu izginejo in nadomestijo jih običajne barve belega dne...ki so tudi lepe...
Jutro na gori...in sončni vzhod na 3106m...neprecenljivo...
Razgled na prebujajoče se gore je vedno izjemen...
...še zlasti zdaj, ko so polne snega...sneg naredi tisto piko na i, ki poleti manjka...
Pogled proti Johannisbergu 3453m...tudi naj se bomo še povzpeli...
Skratka, kamorkoli si pogledal, vse je žarelo...pa čeprav samo za kratek čas...
Ma prov vesela sva, da sva tukaj...in občudujeva vse te lepote, ki jih ponuja narava...
Großglockner in Johannisberg
Lovi še zadnje jutranje motive...preden bo sonce spremenilo barve pokrajine v običajne dnevne...
Tudi kosmatinci so bili na tej višini...in tudi oni so uživali...
...sej, kdo pa ni... :)
Še malo bova občudovala, kako se pokrajina prebuja v nedeljsko jutro, potem pa bova šla notri na zajtrk in se po njem počasi odpravila nazaj v dolino do avta...
Pogled z vrha...ja, kar dolga bo še do doline...
Tako, dovolj je bilo slikanja...zdaj pa kot že rečeno v kočo na dober zajtrk in potem pot pod noge in nazaj v dolino...
Ker lačna pa res ne moreva nazaj dol...se bova napokala k tale pesko...
...bo šlo kar po riti dol...hehe...
Okusen...ma kaj okusen...božanski zajtrk...no in tole je samo delček, da ne bo pomote... Zajtrk je bil samopostrežen in je ponujal marsikaj...kdor je bil lačen, si je sam kriv...
Še zadnji pogled z vrha, zdaj pa gasa v dolino...
Napočil je čas, da se posloviva in odideva nazaj v dolino...
Ker nimava smuči, nama ne preostane drugega, kot da greva peš. Sva si pa sestop krajšala po celem snegu...in pri tem prav nesramno uživala... :)
Hehe...tale sestop bo še zelo zanimiv...se mi zdi...in rejs je bil... :)
Matevž je bil tukaj ful žalosten...ker nisva imela smuči...sm rabu približno pol ure, da sm ga potolažu...in ko sva se zmenila, da gremo naslednjič s smučmi, je bil takoj boljše volje... ;)
Še pogled proti vrhu in greva...
Krplje so nama zelo zelo prav prišle. Še zlasti pri vzponu. Brez njih nama ne bi uspelo priti na vrh, ker se je preveč prediralo.
Zato, so bile obvezni del opreme...je pa res, da bi bilo s smučmi lažje...
Med tem pa kar veliko smučarjev naskakuje vrh na prelep zimski dan...
Tule gredo gor po spodnji varianti, ki gre ob in čez ledenik...
Tamle čez pa tudi že veselo vijugajo in uživajo v prekrasnem vremenu in smuki...v objemu gora...
Haloooo, kdaj bo štrooom :)
...al mi je luštnu...
Kaj bi brez tele moje črne zverine...
...ne bi bilo slik, tako pa so...in to zelo lepe...
Vročina je kar konkretna in sonce je že zelo močno...
Prejšnji dan, ko sva šla gor je pihalo k pr norcih...dans, pa niti sapice...in je pošteno vroče...
Heh, nkol nam ni prov...taki smo :)
Prav vse gre gor...tudi kosmati prijatelji...sej bo, sej bo...
Kam pa gledaš ti a...
Zdaj pa kar na gliho dol po celcu...to bo šlo...jiihaaaa... :)
Tole je čista uživancija...no, tudi brez smuči se da prov fletn sestopat...
Četica turnih smučarjev se vzpenja proti vrhu...dolga je še in vroče je...
Takšna pokrajina človeka naravnost prevzame...
Koliko jih gre danes gor...še več kot dan poprej...
Tole je res imenitna gora za zimski obisk...in turno smučanje...
Kako pridno korakajo...midva pa lepo celcu dol...sva se trudila, da nisva uničevala smučine, po kateri so se vzpenjali...
Do koče zdaj nimava več prav daleč...in tudi kar hitra sva, če bova tako nadaljevala bova okoli poldneva pri avtu...super...
Čudovita pokrajina...te kar posrka vase...in nabita je s pozitivno energijo...kako tudi ne...
Ledenik se skriva pod globokim snegom...no, nekaj časa ga bo sneg še varoval pred soncem...ko se sneg stopi pa bo spet na soncu...
Veter je res pravi umetnik...tele umetnine so nastale včeraj...noro lepo...
Jooj, kolko jih je...še bistveno več kot včeraj...
No, tole sva pa oba prtisnla...
...ja, s fotkičam, da slučajno ne bo pomote...
...in zraven sva pela tisti znani komad...
...kdaj pride štrom :) :)
Zdaj sva pa že precej spodaj...še malo do tiste pravljične koče, potem pa samo še kratek spust in sva v dolini...
Pravljična koča...sam rejs...
Me prav zanima, če kdo živi v tej pravljični bajtici...
...da ni narejena slučajno iz sladkarij...saj vemo, kje je stala takšna hiška kaj ne...
Tudi nekaj ruševin se najde tod okoli...tamle zgoraj je ena izmed njih...
Pogled v dolino...zdaj pa res ni več daleč... :)
Tamle gori sva bila...in niti malo nama ni žal...
Še zadnji spust proti dolini...toplo je tule...
Sneg je bil zelo različen...nekje se je prediral, drugje je bil trd...pa spet suh...in leden...
Pa sva v dolini...po glavi pa se nama poraja samo eno vprašanje, in sicer: kdaj pride štrom...ne, sej ne no... Res pa naju zanima, če bo rampa na koncu doline odprta...ker če ne bo, potem sva v težavah...
Lepa gora ni kaj...
...in še malo bliže...
Že se peljeva proti domu. Tale dolina je res lepa in ponoči, ko sva se tule peljala gor, se nama še sanjalo ni, da je tukaj tako lepo.
Pa na zdravje, vam želi: Ekipa, da te skipa :)
Skratka za nama je čudovita in nepozabna tura, za nama je popolnoma in odlično izkoriščen vikend in niti malo nama ni žal...
Pot do doma je potekala povsem normalno in srečno sva prispela do doma...ustavila sva se še na pici in obveznem pivu v Bruni...
Spodaj na povezavi je še kratek video, ki prikazuje sestop, tisti nekoliko daljši pa bo dodan kasneje...
https://www.facebook.com/photo.php?v=483632095093452&set=vb.392045810918748&type=2&theater
Svoje mnenje napišite pod komentarje.
Sanjsko.....
OdgovoriIzbrišihvala, ob tako čudovitih slikah, komentarjih....mi je srce drhtelo, kot da bi z vama utirala pot....
OdgovoriIzbrišiČUDOVITOOO........PRVINSKO........SLIKE POVEDO VSE!.......
OdgovoriIzbrišiFotke, opis in komentarji kar vlečejo...Carja sta!
OdgovoriIzbrišiVrhunske fotografije WOW ,HVALA ker jih delite z ostalimi !!
OdgovoriIzbrišiTudi jaz se strinjam z ostalimi komentarji. Res sta fenomenalna. Opisi in fotografije to je pravljično.
OdgovoriIzbrišiPrelijepo, čestitam!
OdgovoriIzbriši