četrtek, 4. avgust 2022

Punta Sorapiss 3205 m - Moja najljubša v Dolomitih

 

Vzpon na Sorapiss in Antelao v ozadju, 4. 8. 2022



Punta Sorapiss velja za mojo najljubšo goro v Dolomitih. Zakaj je temu tako, ne bi vedel .. niti ne vem, kdaj me je gora tako prevzela, vem pa, da je meni najljubša v celotnih Dolomitih in tako bo tudi v bodoče. Ampak sedaj končno lahko rečem, da sem stal na njenem vrhu in, da naju je gora lepo sprejela.

Punta Sorapiss je s svojimi 3205 m, najvišja v gorski skupini Sorapiss, ki se nahaja nad Cortino d'Ampezzo. Daleč najbolj obiskana izletniška točka je jezero Sorapiss, ki izstopa predvsem po svoji barvi vode. Ta je res zelo posebna in jezero je vsekakor vredno obiska. Čeprav je znano tudi po tem, da je tam veliko obiskovalcev .. kar še dodatno priča o lepoti kraja.

Kar zadeva Punte Sorapiss, pa gre za težje dostopno goro, ki zahteva tudi nekaj osnovnega alpinističnega znanja. Zato se na njen vrh odpravimo samo dobro pripravljeni .. tudi časovno nam bo vzela praktično cel dan.

V Dolomite sem se odpravil že drugič letos in skoraj točno po mesecu dni. V prvo sva s prijateljem raziskovala svet okoli Peterih stolpov in splezala dve smeri, tokrat pa bo na vrsti Punta Sorapiss in pa Torre Piccola di Falzarego .. o tem bo tekla beseda v tokratnem blogu.

Uživala sva Nejc in Rok


Punta Sorapiss 3205 m .. kako lepo je stati pri križu, četrtek 4. avgust


Proti Dolomitom se s prijateljem odpraviva v sredo, 3. avgusta, in sicer kmalu po poldnevu. Tokrat se ponovno v smeri Karavank in Avstrije .. in mimo znanih krajev do Lienza in naprej do Toblach-Dobbiaco, kjer zavijeva levo proti Cortini.
Tja prideva v poznem popoldanskem času in samo upava lahko, da bo kje v kakem kampu še kaj prostora. Prva dva sta bila polna .. v tretjem pa sreča. Tako kot pred mesecem dni tudi tokrat .. kamp Dolomiti in povsem enak prostor. To pa je .. je pa res, da je kamp sedaj precej bolj poln, kot v začetku julija.


Postanek na poti in pogled proti Monte Cristallo
Lago di Landro (Durrensee)

Že v kampu .. in točno tule sem bil pred mesecem dni

 
Tako, sedaj pa je čas, da bolje spoznamo mojo najljubšo goro v Dolomitih. Končno je prišel ta dan in tokrat vem, da bo šlo do vrha. Vremenska napoved je ugodna in ne predvideva padavin, kar pomeni, da imava praktično ves dan časa in se nama ne bo nikamor mudilo .. le zakaj bi se, če pa to ni potrebno.

Za začetek se s Cortine odpeljeva do vasi San Vito di Cadore, tu pa slediva smernim tablam za kočo Scotter Palatini. Po vzpenjajoči se cesti kmalu prispeva do velikega, brezplačnega parkirišča, kjer parkirava in tu se začne tura na Sorapiss .. no, pa tudi za druge vrhove je izhodišče tu; Antelao na primer ..

Začetni vzpon gre lepo po cesti .. ali pa malo ob cesti, kakor si ga vzameš. Smer pa, Rifugio Scotter ...


Parkirišče in izhodišče

Nadaljujeva desno po cesti

Čudoviti Pelmo se prebuja

Monte Pelmo 3168 m

Tofani, Mezzo in Terza

Mogočna Tofana di Rozes 3225 m

Vzpon po cesti

Smučišče

Žarki čez Antelao in pogled na prehojeno


Cesti slediva do točke, ko se levo odcepi pot za kočo San Marco. Najprej preko suhih strug in nanosov gorskega materiala, v nadaljevanju pa pot preide v prijeten gozd .. do koče sedaj ni več daleč.


Pot skozi gozd

Razgled s poti na mogočni Antelao 3264 m, drugo najvišjo goro v Dolomitih

Rifugio San Marco


Koča San Marco stoji na neizrazitem vrhu Col de chi da Os, na višini 1823 m. Gre za slikovito gorsko kočo, ki kar kliče po tem, da se pri njej ustavimo in naredimo krajšo pavzo. Res lepo urejena okolica, z vrtom in ribezom za ograjo .. lepa koča .. midva pa že naprej, in sicer v smeri Bivacco Slataper.


Po pavzi greva naprej

Razgled s poti, San Vito di Cadore in Monte Pelmo

Le kaj se bo prikazalo tam zadaj

Seveda .. gorska skupina Sorapiss

Tako, tole pa je še s poimenovanjem posameznih vrhov .. najin cilj, je Punta Sorapiss


Pot se do tu vzpenja, mestoma je potrebno tudi malo poplezati, a nič zahtevnega. Opozorim samo na grušč, ki poveča možnost zdrsa ..
Ko prideva na ravnico in ko se nama odpre prvi pogled proti Sorapissu, pa pot postane precej lažja. Še vedno slediva smernim tablam, ki vodijo proti bivaku Slataper. Je pa tale svet pod Sorapissom res izjemno lep in pravi užitek je, ko se znajdeš tu v tako lepem vremenu, kot je sedaj ...

Ovce ob poti in točno v tem delu zavijeva levo navzgor .. sedaj pa se začne vzpon proti bivaku

Melišče pod steno

Rdeča pika rahlo levo, je bivak .. midva pa desno ..


Pot do bivaka je v zadnjem delu malce bolj strma in preči melišča pod steno, a še vedno ni preveč zahtevno. Bivak se kmalu opazi, in sicer se ga vidi kot rdečo piko pod steno Crode Marcore. Midva pa, malo pod bivakom, zavijeva desno ... in že takoj opaziva, da naju čaka še mučno melišče do vstopa v steno, kjer se začne Via Normale na Sorapiss.


Melišče do vstopa v steno

Res gre počasi tule gor

Pogled nazaj na prehojeno, zadaj izstopa Antelao


Zadnji del do vstopa v steno je pa kar naporen in precej zoprn. Gre za kar dolgo melišče, ki samo priča o tem, da je gora zelo krušljiva. Vzpon poteka nekako v stilu dva koraka gor in enega dol ... Kar zadeva orientacije pa ni težav, saj se špura lepo vidi in ji je treba samo slediti. Vstop v steno je označen z rdečo puščico in tu se začne Via Normale na Sorapiss.
Normalka na Sorapiss ni zavarovana in zato kot takšna ne spada v kategorijo zavarovanih plezalnih poti. Zaman bomo iskali jeklenice, kline ali skobe, ki bi nam olajšale vzpon. Edini pripomoček na poti sta dve vrvi, ki sta nam v pomoč v najtežjem delu vzpona.
Torej, najprej sledi krajši strm vzpon .. v nadaljevanju pa levo, sprva po policah polnih grušča in drobirja. Nevarno za zdrs !!! Potem pa samo sledimo možicem in rdečim oznakam, ki varno vodijo proti vrhu gore. Vmes je še nekaj plezalnih odsekov, težavnosti večinoma II in kakšno mesto III .. Torej, Sorapissa ne jemljimo preveč lahkomiselno, ker se nam takšno mišljenje lahko hitro maščuje.


Začetek Via Normale, Sorapiss

Pogled na prehojeno pot

Začetni vzpon .. že takoj grušč na skalah !!

Polica po kateri poteka pot

Ključno mesto na poti, vrv je v pomoč pri vzponu

Morda ni videti .. a tale vzpon je zahteven

Strm vzpon po melišču

Razgled s poti je res izjemno lep

Ponovno strmo navzgor, grušč !!!

Voda ob poti .. res osvežujoče

Pogled na nadaljevanje .. še malo, še malo

Malo dol, malo gor ... slediva rdečim oznakam

Spet malce plezanja

Ena izmed polic na poti

Možic

Vršni del gore .. ja, še bo treba plezati, še ..

Tule gor nekam .. hm ..

Do vrha Punte Sorapiss ni več daleč .. tule ni nobenih varoval !!

Greben

Pogled na drugo stran in na ledenik pod Sorapissom

Še manjša zajeda in potem ...

.. vrh .. Punta Sorapiss 3205 m


Tako, pa sva na vrhu .. uf, tole pa je bilo kar dolgo vse skupaj .. in, če pomislim, da sva šele na polovici poti .. a pred sestopom je na vrsti še malce zasluženega počitka na vrhu moje gore ..


Razgled malce zastirajo oblaki .. a je vseeno lepo

Evo .. prvič v Dolomitih in že kar takoj na Sorapissu

Pa še jaz .. končno pri križu in končno, moja Punta Sorapiss 3205 m

Odpre se okno na drugo stran, od koder sva prišla

Zasluženo na pol poti

.. še pogled proti križu ... 

... in sestop se lahko začne


Sestop poteka po poti pristopa in je še bolj zahteven. Vedeti moramo, da je za nami točno pol poti .. druga polovica, težja, pa pred nami. Previdno zaradi grušča in drobirja, ki ga je res zelo veliko, previdno na vseh strmih spustih in previdno na abzajlu ... Šele ko stopimo na melišče smo ven iz ta hudega dela poti. Še posebej pa opozarjam, da je potrebno dobro spremljati možice in oznake. Prehitro se lahko zgodi, da zaidemo v težji svet !! Dol pojdimo bolj počasi ...


Krušljivi svet Sorapissa !!

Grem dol
Foto: Nejc

Lepo počasi in gre
Foto: Nejc

Abzajl


Med sestopom moramo opraviti en spust po vrvi (abzajl). Čeprav je mesto zavarovano z dvema fiksnima vrvema, priporočam da na tem mestu ob sestopu uporabite svojo vrv. Obstoječi vrvi imata namreč vozle in tudi sicer je bolj varno, če uporabimo lastno vrv. Midva sva imela vrv dolžine 30 metrov .. še boljše pa je, če je dolžine 60 metrov. Potem pridemo elegantno do konca kamina.
Po spustu sledi še zadnji del, preden stopimo na melišče. V tem delu je nujno, da pozorno spremljamo možice in oznake .. v nasprotnem primeru smo hitro v težjem svetu !!


Sestop

Na melišču


Tako, plezalni del poti je uspešno za nama .. pred nama pa melišče, ki je ob sestopu res dobro, saj precej skrajša pot. A vseeno previdno, da ne pride do padca. Je pa melišče res dobro in mehko tako, da res ni problema .. gremo pa kar do dna in potem lepo na pot .. ko si očistimo notranjost čevljev. Nabere se kar nekaj materiala ...


Js sm prpravlen .. gasaaa

Sestop po melišču

Pogled nazaj, kjer sva bila ... ja, res lepo


Sledi še sestop do koče in naprej do izhodišča. Vreme se je med tem malce spremenilo in modro nebo so začeli prekrivati oblaki, a o kakšnih padavinah ne duha ne sluha ... med tem ko greva proti koči občudujeva še en imeniten stolp tod okoli .. Torre dei Sabbioni 2531 m


Proti koči San Marco in Torre dei Sabbioni pred nama

Spet na sončku

Antelao in koča San Marco

Tale je pa res več kot zaslužen

Saj sem omenil lepo urejenost okoli koče San Marco

In sva nazaj na izhodišču

Takole pa je turo videla ura ... časovno in po dolžini se je nabralo kar nekaj



Punta Sorapiss 3205 m velja za zelo lepo turo, ki pa zahteva določena znanja alpinistike. Prav tako je tura na Sorapiss zelo dolga in tudi naporna. Preden se je lotimo je nujno, da spremljamo vreme. Ne sme se nam zgoditi, da nas na poti ujame megla ali bog ne daj kaka nevihta, ko smo v steni gore.

Sama pot je v prvem delu enostavna in tudi orientacijsko ni zahtevna. Težave pridejo z vstopom v steno. Potrebna je velika previdnost, da ne pride do zdrsa na grušču, ki ga je vse polno.

No, da ne bom samo strašil .. tura na Sorapiss je lepa in je vredna, da jo opravimo. Gora nam bo pokazala drugačen pogled na Dolomite, razgledi so izjemno lepi in tisti, ki ste pripravljeni .. turo vam priporočam. Na gori ni veliko obiska, ta dan sva bila edina, ki sva dosegla vrh, pa je bilo vreme lepo. Nižje doli pa vse polno pohodnikov.

Tule pa je še povezava na video, ki prikazuje turo na Punto Sorapiss .. ko ga pogledaš, pa le pridi nazaj, saj bloga še ni konec ...





Torre Piccola di Falzarego - Via Normale, III/IV, petek 5. avgust


V nadaljevanju bloga pa sledi še povzetek ture na Torre Piccola di Falzarego - Via Normale, ki sva jo opravila dan kasneje.

Ker sva včeraj legla k počitku dokaj pozno, sva naslednji dan malce dlje spala. Skoraj napaka, saj je bila vremenska napoved za petek bolj slaba .. tudi startala sva kar pozno. No, na koncu se je vse dobro izšlo, čeprav naju je tudi malce zmočilo ...

S kampa se odpeljeva v smeri prelaza Falzarego, kjer parkirava ob cesti, veliko parkirišče na levi in desni strani. Takoj se zrihtava in se poženeva v smeri današnjega cilja. Med potjo ves čas pogledujem v nebo in se sprašujem, ali bo zdržalo, ali se bo zdaj zdaj ulilo. Do vstopa v steno vodi lepa pot, ki je v zadnjem delu malo bolj strma in zahteva že nekaj malega plezarije II težavnostne stopnje ... in potem se znajdeva pod steno .. hm .. kam pa zdj .. ?? Ja, gor najbrž ...


Približan s ceste ... Torre Piccola je spredaj .. tale trikotnik

In še malce širši pogled .. še vedno sva na parkirišču

Pristop in pogled s poti

Še malo in bova pod steno

Pa sva .. tole sicer zgleda položno .. ja, širokokotni objektiv naredi svoje ... no, ni tako položno kot je videti na prvi pogled ... ja tule gor nekam

Kje točno gre smer ... bova videla pa že zelo kmalu


Ko prideva pod steno, najprej pogled v nebo .. samo ne vem zakaj že .. al zato, da sploh vidim kam iti, al zato da preverim stanje oblakov na nebu .. ne vem, pač gor gledava ..

Nekako oceniva, da bi vreme moralo zdržati še kar nekaj časa, saj je stran proti Marmoladi videti še dokaj lepa. Nevihtni oblaki se trenutno podijo na drugi strani, v smeri Sorapissa in se premikajo proti Trem Cimam .. se pravi stran ..

Ja nič .. mene doleti ta čast, da plezam naprej in iščem prehode. Gre za težavnost III in IV. Kar zadeva opremljenosti .. ja, rinke za sidrišča so, ostalega pa ni. Midva sva imela metulje, podaljšane sisteme, gurtne in pa za vsak slučaj še nekaj klinov, ki pa jih nisva uporabila.
Greva, da se res ne ulije ...


Prečka v spodnjem delu

Evo ga .. gre za mano

Dva biča na vrhu ... zavarovana sva


Ja, med samim plezanjem v smeri nisem preveč slikal, ker niti ni bilo časa niti ni varno, zato je nastalo bolj malo slikic .. sem pa snemal in povezava na video bo ob koncu bloga. Tam se bo potem videlo precej več .. mojega opletanja z glavo ...

Na vrh prideva še v lepem vremenu in tudi sonce naju pozdravi. V daljavi pa se že sliši grmenje .. in ja, malce je neprijetno tole, ker ne veš kam se bo vse skupaj zasukalo. Na drugi strani, čez vrh in nekaj metrov nižje najdeva rinke, oziroma kline za spust po vrvi, ki gre v škrbino med obema stolpoma. Moram reči, da je prvi spust res prava uživancija .. noro. Nato pa v grapi sledita še dva.

Med tem začne deževati .. zoprna reč, res .. vse bo mokro zdj. No, težava je bila že ta, da sva komaj uspela potegnit vrv dol. Zgoraj gre preko skalnega roba in ker je bila še mokra, je šlo res težko .. ampak, sva jo rešila .. uf ..


Torre Grande di Falzarego

Razgled z vrha proti izhodišču

S te strani sili grmenje in prihaja dež

Ja .. bo treba dol ..

Tofana di Rozes

Sicer še vedno sije sonce .. a to se lahko hitro spremeni

Prvi abzajl .. ta je res bomba .. edino tale dež je odveč

Drugi spust .. mokro je

Tamle gor sva bila ... evo, pa še sonček, da naju posuši

Tamle spodaj na potki sva začela

In sva nazaj pri avtu .. suha .. yes



Kaj reči še o tej turi. Gre za res lepo in ne preveč zahtevno plezarijo. Še največ težav sem nekako imel v spodnjem delu, ko sem iskal kje točno se gre .. ko pa enkrat zalaufaš, pa ni več težav .. greš samo gor in to je edina prava smer ... Na ta stolp se vsekakor še kdaj povzpnem .. smeri je še dovolj, a so že težje. Torej bo treba še pridno trenirat ...

Na poti do kampa se ustaviva še v trgovini .. ja če bi pa rad hamburger in eno dobro solatko za večerjo. Vmes se še ulije .. Mal počakava potem pa gas do avta in naravnost v kamp.
Tu pa že kmalu nova nevihta .. tokrat z dodatkom sodre in treskanja .. vse teče, vode res veliko.

Ker si večerje ne moreva narediti pred šotorom, greva v skupne prostore in tam packava .. se je splačalo, res se je ...


Nevihta s sodro

Na mizi pa organiziran nered .. po moško, važn da j pir

Pa naj še kdo reče, da ne znamo

Tole pa je zasluženo kosilo v Sloveniji .. znana picerija na poti proti domu



Tako, to pa bo res vse. Kar malo dolg blog, upam, da ne dolgočasen. Upam, da ste uživali ob branju in ob fotografijah.
Obe turi, ki sta predstavljeni v tem zapisu sta izjemno lepi. A obe zahtevata znanje alpinistike in rokovanja z vrvjo !! Brez tega znanja, nikar ...


In še povezava na video .. tule se bo videlo malce več .. tudi mojega opletanja z glavo ...




Hvala Nejc za družbo in upam, da še kdaj .. tule je dela še dovolj.

Hvala vam, da ste vztrajali do konca .. ja, dolga je bila ..

Lep gorniški pozdrav, pazite nase vedno in povsod.

Rok

Ni komentarjev:

Objavite komentar