Visoki Rokav 2646 m - izjemo lep, izjemno zahteven

 

Visoki Rokav - kjer nas je malo, tam je narava najlepša, petek 3. 9. 2021

Zadnje čase se mi lepe, prijetne in tudi zahtevne ture, kar vrstijo. Pa ne da bi se kaj pritoževal, nasprotno, vesel sem in upam, da jih še ni konec.

Tura, ki je predstavljena v tem blogu, pa je še posebej lepa, a tudi izjemno zahtevna in naporna. Ko je govora o Rokavih, potem se ve, da se podajamo v divji svet, kjer kraljujejo surove sile gorskega sveta.

Tu ne bomo našli poti, kaj šele označenih in zavarovanih ... ne, tu je svet drugačen in veljajo neka druga pravila, veliko bolj stroga ...

Vse je zelo zelo krušljivo in skoraj karkoli primeš ti ostane v roki, česarkoli se dotakneš se premika in maje ... gora je še kako živa. A pojdimo lepo po vrsti.

Torej, na to čudovito in posebno turo me je povabil Drejc in jaz sem se vabilu seveda odzval. Strahospoštovanje do gore, na katero se podajava ... ker oba veva, da tule je vse drugače. Kako pa to zgleda, bova preverila na terenu.

V tokratnem blogu ne bodo samo moje fotografije, ampak tudi od prijatelja. Tako oba prispevava svoj delež. Tudi video posnetek na koncu, je sestavljen od obeh.

Uživala v divjem svetu Visokega Rokava: Drejc in Rok

Vse se začne v petek, 3. septembra, ko se dokaj pozno odpeljeva do izhodišča v Vratih. Tam, kjer se starta proti Bivaku II na Jezerih. Pot do bivaka je poznana, zato se kar hitro poženeva v breg ... potem pa ... auč, zoprna reč ...

Izhodišče v Vratih

Pik ose ni nikoli prijeten in zna pošteno zaboleti

Hitro napredujeva ... vreme kot kaže, oblačno

Razgled s poti

Divje je, divje .. pa kljub temu lepo

Do bivaka sedaj ni več daleč ... a nekaj vzpona je še pred nama

Kar mučno je tole

Potem pa se prikaže modro nebo ... in takoj je razpoloženje boljše

Možic
Foto: Drejc

Bivak II na Jezerih, kralj slovenskih bivakov

Do bivaka je vse potekalo brez težav in kar hitro sva bila pri njem. Škoda, ker se je megla med tem začela dvigovati tako, da sva bila ravno na meji sonca in oblakov. Sledila je pavza, pogled pa je že uhajal tja gor ...

Pogled proti Rokavom in Oltarju

Od bivaka naprej svet takoj postane drugačen. Divjina se začne zažirati vate in takoj veš, da tule ne bo lagodnega vzpona.

Še posebej se to občuti, ko se usmerimo proti Rokavom ... proti neskončnemu melišču, pod Rokavskim ozebnikom. Preden se dokončno zaženeva v breg, naju pozdravi izjemno lepa pokrajina pod goro ... hip za tem pa že pride kruta realnost, ki je sedaj pred nama ... Kdor še ne pozna sveta okoli Rokavov, ga bo spoznal v nadaljevanju.

Že nad bivakom

Čudoviti svet pod goro ... še zadnje zelenice, preden se začne zares

Neskončno melišče, strmo in naporno

Vzpon po melišču je pravo trpljenje

Pogled nazaj na prehojeno

Iz svetlobe, v temačni svet ozebnika, kjer vladajo povsem drugačne sile

Pogled navzdol

Vstopam v ozebnik
Foto: Drejc

Prvi skalni skok

Rokavski ozebnik je ozek prehod med Visokim in Srednjim Rokavom. Iz obeh strani je obdan z visoko steno, iz katere nenehno letijo projektili. Obvezna je uporaba čelade, oči na peclje in ušesa na najvišji možni sprejem, kar se zvoka tiče.

Vedeti namreč moramo, da so lahko na gori že drugi obiskovalci. Tudi, če jih je malo, bo letelo ... ker je tako narejeno, da leti, pa če se še tako trudimo, da ne bi ...

Že melišče pod goro priča o tem, da je gora še kako živa. V ozebniku pa to "živahnost" tudi vidimo in slišimo. Midva sva se vzpenjala ob steni. 

V ozebniku je še kar precej snega, ki pa na srečo ne predstavlja nobene ovire. Kar zadeva sestopa pa lahko že sedaj povem, da sva uporabila vrv in se spuščala ob njej ...

Vstopava v divji in neizprosni svet ozebnika ... malce pa je temačno in strašljivo ...
Malo prej so priletele skale in zažvižgale ... zletele so mimo naju na spodnje melišče ..
Na gori sta že dva alpinista ... vem, da pazita, a gora se ne da in iz sebe stresa kamenje ...

Sneg v ozebniku, vzpenjava se ob steni

Počasi napredujeva proti vrhu ozebnika

Takole ... na eni strani umazan sneg, na drugi mokra in krušljiva skala

A tudi tukaj temačne globine, zamenja pomirjujoča svetloba ... končno

Pogled navzdol v ozebnik ... krušljivo je

Pokaže se prijaznejša stran ... sonce in modro nebo

Ko prispeva na vrh ozebnika sva si kar malce oddahnila. Od tu naprej pa sledi tisti najzahtevnejši del ture. A še pred tem bova počakala, saj se dva ravnokar spuščata z gore in res nočeva delati gneče tam, kjer to ni potrebno.

Med tem časom si malce olajšam nahrbtnik. Odvečno opremo pustim tule spodaj. Nadeneva si plezalni pas in vse, kar še sodi zraven ... seveda pa si vzamem tudi malo časa in si ogledam okolico.

Rokavski ozebnik

Divji greben proti Škrlatici preko Financarjev ali Žage

Skrben pogled proti steni ... če dobro pogledaš, vidiš dva, ki sestopata .. čisto zgoraj ..

Tako, če sva, potem greva. Od tu naprej pa res ni več šale. Potrebna je velika previdnost in miren korak. Vsako skalo je nujno, da se preveri njena trdnost. Hitro se lahko zgodi, da nam ostane v roki ...

Vstopni del ni preveč zahteven, takoj za tem pa sledi ključni del. Skoraj navpičen kamin, kjer je zelo malo stopov in oprimkov, je izjemno zahteven. Nama ga je uspelo premagati brez uporabe vrvi. Še dobro, da je notri zagozdena skala, ki vsaj malce olajša vzpon. Brez pa bi bilo še bistveno težje ...

Svet nad kaminom se nato malo bolj položi, a je vse polno drobirja, ki neprestano leti izpod nog. Če smo še ne vem kako pazljivi, se temu ne da izogniti. Poskrbimo pa, da bo letelo čim manj in, da bomo z glasom opozarjali, če je slučajno kdo za nami.

Vstopni del še ni preveč zahteven
Foto: Drejc

Ključni del vzpona je skoraj navpičen kamin

Najprej pogledat, kako se lotit ...

... potem pa se lotimo plezanja ... Drejc tule brez težav ..

Potem pa se ga lotim še sam ...
 ... ker sem že malce ven iz tega, se ga lotim bolj počasi in previdno ...
Na koncu tudi meni uspe in greva naprej
Foto: Drejc

Pogled še z moje perspektive ... tamle je zagozdena skala, ki je olajšala vzpon
Kamera GoPro

Skoraj ali pa kar navpično gor
Kamera GoPro

Pogled navzdol po kaminu ... ampak ne, slika ne pokaže tako, kot je v resnici
Kamera GoPro

Ob povratku, za abzajl ... ker tule dol peš, pač ne gre ...
Foto: Drejc

Kot že rečeno, se svet v nadaljevanju malce bolj položi. Še vedno se najde kako bolj strmo mesto, a ključni del vzpona je za nama.

V tem delu, kjer sva sedaj, je vse krušljivo in povsod je polno drobirja.

Razgled postaja vedno lepši in lepši

Proti Škrlatici

Zadnji del vzpona

Vrh je zelo blizu

Meglice se bodo razkadile

Potem pa se prikaže vrh ... vrh gore, ki v svojem imenu nosi tudi moje ime ... vrh gore, ki je najvišja v Sloveniji na katero ne vodi nobena pot ... vrh gore, na katero sva se podala ...

Čas je, da se naužijeva razgledov, čeprav se meglice podijo okoli in vsake toliko zastrejo pogled. Fotoaparat je na preži ... Drejc pa poskrbi za vpis v vpisno knjigo, na vrhu. Imen v njej ni veliko ... vesela sva, da sva dodala svoji.

Razgled z vrha proti Triglavu, spodaj Srednji Rokav

Škrlatica 2740 m z druge perspektive

Izjemno ... vpis v vpisno knjigo, Velika Ponca in Veliki Oltar pa nadzorujeta

Zabeleženo ... in sva v prijetni družbi ostalih, ki so že stali na vrhu

Meglice se podijo okoli

Zasluženo

Haha ... ta tud s pirom ..

Dj, da ga ne bova samo fotkala ... na zdravje .. tale je zaslužen

Skrivnostni vrh v daljavi

Greben proti Škrlatici

Končno še skupinska na vrhu
Visoki Rokav 2646 m
Bravo midva

Še malce poziranja na vrhu

Prelet
Foto: Drejc

Pogled v Veliko Dnino in Bivaku I pod Ponco

Široka peč, Dovški križ in Kukova špica v soncu ... na vseh sem že stal

Ta stran je lepša, kar se vremena tiče

Tako, čas je, da se počasi odpraviva nazaj dol. Pred nama je še kar dolg sestop, ki bo sestavljen iz več abzajlov oziroma spustov po vrvi. To pa vzame malo več časa.

Polno drobirja, polno ... 

Razgled ostaja izjemno lep

Priprave za prvi abzajl ... in ja, še veliko jih bo

Sedaj so pred nama abzajli. Drejc je pripravil vse potrebno in strokovno poskrbel za varnost. Prav tako je vse lepo preveril, da kasneje ne bo težav.

Moram reči, da so bili prvi spusti kar malo zoprni zaradi drobirja pod nogami ... ampak lepo počasi in je. Pa ne pozabi: leva roka počiva, noge narazen in usedi se v pas ... potem pa lepo počasi dol ...

Sem že za skalo in dol nekje
Foto: Drejc

Takole pa dol, ker drugače enostavno ne gre
Ja, sj je fino ... sm se že navadu in uživam
Foto: Drejc

Akcija ... pravi užitek ga je gledat ... in ja, najbolj od vsega, uživa ravno v tem

Spust po vrvi ... drugače dol ne gre ...

Tako kot jaz uživam v fotografiji, tako Drejc uživa v abzajlanju

Še en spust ... pa še en, pa še en ... pa še en ...
Foto: Drejc

Še zadnji spust z gore

Še malo .. pet metrov ...

Evo, na trdnih tleh

Tako, pa sva z gore. Z gore že, a ne še z gore ... no, pa zastopi, če lahko .. hehehe .. 

Torej, sva na vrhu ozebnika. Tule se malce spočijeva, jaz poberem robo, ki sem jo pustil tu, Drejc pa se malo razgleda po okolici.

Sonce se med tem že počasi poslavlja. Pred nama pa je še celih pet abzajlov, oziroma spustov po vrvi. Sestop po ozebniku je namreč izredno nevaren zaradi vsega drobirja in grušča. Tule se vse premika, vse leze, vse leti izpod nog ... in tudi bolj kompaktna skala se najde, ki je bolj prijazna za spust.

Nižje še spust preko snega in čisto za konec, še zadnji spust čez skalni skok, kjer se je vse začelo.

Na koncu se nama je nabralo skupaj deset abzajlov ... 

Pogled na drugo stran

Dovški križ v soncu

Srednji Rokav

Rokavski ozebnik ... tule dol bo treba ... spuščala sva se po levi strani, ob steni

No, pa pojdiva ... sedaj bom jaz drugi ... da bo vrv lepo potegnjena

Hitro se oddaljuje

Še malo in ne bo ga več ... potem pa jaz .. se že veselim ... res se 

Pogled navzgor ... čaka, da pridem dol ...
Foto: Drejc

Tudi po snegu ... mi je mal drselo ... sicer pa je šlo
Foto: Drejc

Sestop po melišču proti bivaku ... potem pa se je stemnilo ...
Foto: Drejc

Ko sestopava proti bivaku, se stemni. Naglavna lučka mora vedno biti del opreme in vedno mora biti v nahrbtniku. Nikoli ne veš, kdaj pride noč ... lahko te tudi prehiti ...

Pri bivaku srečava še prijatelja, ki se bosta na Visoki Rokav odpravila jutri. Nocoj bosta prespala v bivaku, da si nabereta moči ... jutri pa srečno fanta .. uživajta in  po pameti ...

Sedaj že lahko povem, da sta tudi onadva uspešno prišla do vrha in se srečno vrnila nazaj. Čestitke tudi vama.

Sestop od bivaka dol pa je bil izjemno ekspresen ... melišča pod Šplevto so bila, so in bodo tudi v prihodnje, daleč najboljša izbira za sestop v dolino ... prej ko v eni uri sva bila pri avtu.

Ura je že zelo pozna, a je kljub temu nenavadno toplo, da ne rečem vroče. Zato se odločiva še za skok v hladno vodo ... da se osveživa.

Js sm se čudu samemu sebi, kaj počnem ... tisti, ki me poznate, veste o čem govorim ...

On pa je že navajen ... je pa tud mal zajamru, da je mrzla ... eee, vse je v glavi

Po osvežilni kopeli, je sledila še okusna večerja ... dobra je bila, dobra ...

Mmmmm ... več kot zasluženo, pa dober tek

Kaj pa je povedala ura ... ja povedala je, da je bila tura kar dolga ... in povem vam, da se ni zmotila. Res je bila dolga in naporna ... morda tudi zaradi bolj poznega starta ... ne vem.

Podatki z ure o izvedeni turi

Spodaj pa je še povezava na video ... uživajte.

https://www.youtube.com/watch?v=Fr3zU8YjXaA&t=2s

Čisto za konec pa rečem samo še en velik hvala ... Hvala Drejc, ker si me povabil zraven in ker si poskrbel za vso varnost. Vse je potekalo brez težav in res sem užival na tej turi ... počutil sem se popolnoma varno .. ok, pa pustiva sedaj vse tiste projektile, ki so prileteli v ozebnik. Na to itak nimamo vpliva.

Upam, da še kdaj kam ... tudi na kakšno malce težjo turo, kjer brez vrvi ne gre :)

Blog je pri koncu, Visoki Rokav je zgodba zase ... če ste pripravljeni, spišite še svojo .. ne bo vam žal.

Lep gorski pozdrav, Rok