Cascate di Fanes in Marmolada - Dolomiti junij 2021, 1.del

 

Vršni del Marmolade - Punta Rocca in Punta Penia

Dolomiti imajo pri meni posebno mesto, saj jih imam preprosto rad in resnično se spočijem, ko sem tu. Lansko leto sem jih zelo pogrešal ... pogrešal sem pogled na meni najljubšo goro v Dolomitih ... katera je to najbrž že veste, če pa ne, pa boste izvedeli ... pogrešal sem vse te zelene pašnike, kristalno čista jezera in bistre potočke, ki padajo preko strmih sten ... pogrešal sem .. ja, pogrešal sem jih.

Da, vse to mi je lansko leto zelo manjkalo. Zato sem se letos odločil, da zadnje dni junija izkoristim za uživanje. Razmere s pandemijo so se med tem že lepo umirile in se, na srečo, umirajo še naprej.

Torej, pred odhodom v Italijo se pozanimam kaj vse potrebujem. Zadostuje negativni hitri test, ki ni starejši od 48 ur in obvezna registracija, oziroma prijava za vstop v državo. To sem opravil preko spleta in takoj dobil qr kodo, ki sem jo moral imeti pri sebi.

Sedaj sledi še ... ja, ker ne bil rad sam v teh lepih koncih, se odločim povabit s seboj še nekoga, ki je tudi velik ljubitelj fotografije in vem, da bi tule noro užival ... a se mu žal ni izšlo ...

Škoda ... potem pa se bom odpravil kar sam. To sem v preteklosti že počel in približno vem, kakšen dolgčas me čaka v kampu .. Ja pa kaj še .. če si čez dan aktiven, potem pivo prav tako paše, zvečer pa itak hitro padeš dol haha ...

Zaradi vseh teh ukrepov in pogojev za vstop v posamezno državo se odločim, da grem do Cortine preko mejnega prehoda Rateče. Običajno sem vedno šel skozi Avstrijo. No, tokrat pa se mi ni ravno dalo izpolnjevati še dodatnih papirjev za vstop k drugim sosedom .. torej me čaka nekoliko drugačen pristop ... ki pa je potekal povsem brez težav. 

Na meji ni bilo nobene kontrole in tudi v notranjosti Italije ne. Je pa bilo mnogo dela na cesti in preveč tistih malih sitnih semaforjev, ki so, kot po pravilu, ravno preklopili na rdečo, ko sem se pripeljal ... ampak, saj to se nam vsem dogaja, kajne ...

Toliko za uvod. Sedaj pa je pred teboj 1. del bloga. Prepusti se mu in uživaj.

Tokrat sem užival sam, vesel pa bi bil tudi družbe ... no, sem pa srečal kar veliko Slovencev ...

PETEK 25. 6. Cascate di Fanes - ko ti je vroče, stopi pod slap

V petek 25. junija, na državni praznik, se odpravim na pot. Ura kaže 3.30, ko sedem v avto in se odpeljem tja, kamor si neskončno želim. Pot je potekala brez težav in po cca 4 urah prispem na cilj. Najprej se odpravim do Lago d'Antorno, kjer je izredno lepo. Pogled pa uhaja na Tre Cime.

Prvi pogled ... in kar takoj jo zagledam ... 

Moja najljubša gora v Dolomitih je ... Punta Sorapiss 3205 m 

Ne vam zakaj, ne vem kako me je očarala .. s čim .. a nekaj je na njej tako posebnega. Ta gora ima pri meni prav posebno mesto in vedno mi pričara nasmeh na obraz, ko jo zagledam.

Saj poznate jezero Misurina in tisti pogled z mogočno goro zadaj .. no, to je Sorapiss .. ali pa drzna silhueta nad Cortino .. da, to je Sorapiss ...

Še ena v nizu mogočnih gora .. Monte Cristallo 3221 m

Lago d'Antorno in Tre Cime di Lavaredo

Prvi krajši postanek si privoščim ob jezeru Antorno. Leži neposredno ob cesti, ki pelje naprej na Tre Cime. Cesta je bila ta dan popolnoma zaprta za ves promet. Ne vem zakaj, a tako je bilo.

To jezero je zelo lepo in ponuja kotičke, kjer najdemo mir za uživanje .. le malo stran od vrveža ceste je treba. 

Nikjer nikogar .. še sonce je šlo nekam .. le zakaj, pa tako lepo je tukaj

 

Ta nori odsev - Tre Cime di Lavaredo

Na drugi strani se bohotijo Cime Cadin in se prav tako ogledujejo v jezeru

Sedaj pa je čas, da se odpravim na današnjo turo. Izberem si imenitno in mogočno sotesko Cascate di Fanes, ki leži v neposredni bližini Cortine. Sprehodil se bom po lepi zeleni pokrajini, ob vodi, do razgledne točke. Tu pa se bom potem spustil po kratki ferrati Giovanni Barbara do slapov ... Se že veselim. Izhodišče je par km izven Cortine v smeri Dobbiaca. Na ostrem desnem ovinku, kjer je postavljena info tabla, zavijemo levo in se po kratki cesti povzpnemo do parkirišča. Nato sledimo oznakam za Cascate di Fanes ... gremo pogledat :)

Voda je tu tako lepa .. zelenkasta .. to je stranski potoček ...

 

Izjemen pogled na sotesko Cascate di Fanes ... in ja, globoko je in to zelooo ...

Sedaj pa sledi Ferrata Giovanni Barbara, ki me bo pripeljala do slapov. Gre za krožno pot. Izberem si  prvo varianto, oziroma prvi odcep, ki me bo pripeljal najprej do spodnjega slapu. 

Ta je višji in ko prečakamo most, nas lepo zmoči. Mene je sedaj kar pošteno zalil .. na tisoče in tisoče drobnih kapljic prši okoli in ni variante, da ostanemo suhi ...

Od slapu grem desno v grapo in po krajši plezalni steni do zgornjega slapu. Tu gre pot za slapom in tudi tu dobimo zastonj prho .. in to ornh ...

Sledi še sprehod nazaj do razgledne točke, od tu pa po cesti nazaj na parkirišče. Ob poti pa, bodite pozorni, so table z imeni dreves in grmov, ki rastejo ob poti. Zanimivo in poučno.

Ferrata Giovanni Barbara

Pot je lepo zavarovana in ni preveč zahtevna .. a pozor, poteka nad prepadom !!!

Prikaže se spodnji, večji slap ... do zgornjega nadaljujemo desno, po grapi

Še malo bolj oddaljen pogled

Do slapu sem se spustil po levi strani, pod slapom je mostiček, ki me je pripeljal ne drugo stran soteske. Desno za slapom se lepo vidi grapa po kateri se povzpnemo do zgornjega slapu. Na desni se lepo vidi pot. Ta pa vodi na še eno razgledno točko na tej strani soteske.

Skratka, tule je res vse prepleteno s potkami ...

Motivov za fotografijo je tu več kot dovolj

Tole pa je že vzpon po grapi, ki ni zahteven ... a previdnost velja ..

Ferrata Giovanni Barbara in krajši strmi zavarovani del ... ni pretežko ... 

Zgornji slap in pot za, pod slapom

Lepo se vidi, kod poteka pot ... skale so mokre in spolzke, zato je nevarnost zdrsa !!!

Zgornji slap je zelo slikovit in zanimiv. Pot je namreč speljana za ali pa pod slapom, kakor hočete. Tule ga ni, ki bi mimo prišel suh .. razen, če je vode res zelo zelo malo, pa še takrat vprašanje ... No, mene je pošteno zalil .. rajš 2x .. za vsak slučaj, pa vam povem, da me je že v prvo dobr trofu ...

naj omenim še, da so skale oziroma pot je mokra in spolzka .. ja, le zakaj .. in je nevarno za padec ali zdrs !!

Tako, sedaj pa se samo še odpravim naprej po polici in kmalu bom na razgledni točki. Sledi še lahkoten sprehod po cesti do avta ... med tem pa občudujem naravo še naprej.

Poučne info table ob poti .. da vemo kaj raste okoli nas

Meni je tole noro ... lepo in vsega je ravno prav

Čez mostiček ...

... in po cesti nazaj do avta

Med tem se je v daljavi že zaslišalo grmenje in, ko sem prišel na cesto mi je bilo takoj jasno zakaj. Temni oblaki so že grozili in vse kaže, da bo nevihta .. in ja, je bila, to zdaj lahko povem ...

Sam pa se odpravim v kamp. Izberem si Rocchetto v Cortini. Kamp že poznam, ker sem že bil tu. Ob mojem prihodu je bilo že precej polno .. in mal hecno, ampak trije Slovenci smo se naenkrat znašli tam in vsi smo dobili prostor. 

Ker je v tem času potekal tudi Lavaredo Ultra Trail, se je kamp tudi hitro napolnil do zadnjega kotička. Mimogrede, čestitke vsem, ki se podajo na to pot, oziroma tek .. najdaljša proga je dolga kar 120 km ...

Sam se lepo namestim, uredim nato pa si privoščim večerjo in pa obvezno pivce ... kmalu zatem se ponovno pripravi na dež ... in ob zvokih dežja in grmenja v daljavi zaspim. Jutri pa je nov dan .. le plana še ni .. Bom že zutri kj scopral ...

Tole je moja večerja ... kdor je že bil z mano, ta ve .. kdor še ni bil, bo pa vidu ...
in ja, tudi kako meso se zna spečt .. če ga seveda uspem dobit ..

Uvodni dan je za menoj. Lepo sem ga izkoristil in res sem užival. Vreme je bilo bistveno lepše, kot je bilo napovedano. Dež je prišel šele v poznem popoldanskem in večernem času .. in ni bilo sile. Nekaj se je slišalo grmenje, to pa je bilo tudi vse ... 

Sedaj pa že lezem v šotor .. temperatura je zelo prijetna in niti malo ne zebe ... malo bom razmislil, kam naj se odpravim jutri .. odvisno od vremena ...

SOBOTA 26. 6.  Marmolada - mati Dolomitov

Sobotno jutro je bilo povsem oprano, saj je ponoči deževalo. Kakega posebnega plana za danes še nimam. Včeraj, ko sem se sprehajal med slapovi in občudoval izjemno sotesko, sem tudi premišljeval, kam naj grem. V igri je bilo več scenarijev ... tudi Marmolada ali Piz Boe ... 

Na koncu je pretehtala vremenska napoved. Namreč; za nedeljo je kazalo nekoliko slabše, kot za danes. Torej, se bom odpravil proti Marmoladi. Po zajtrku se samo usedem v avto in se odpeljem v smeri Canazeia in Fedaie ... preko Falzarega in Pordoia ...  

Spakirano sploh še nisem imel in s tem se niti nisem obremenjeval, bom že na izhodišču zrihtal. Pot je potekala brez težav in res je bil užitek vijugati med opranimi vršaci Dolomitov ...

Izjemno lep pogled na Tofano di Rozes, s ceste proti prelazu Falzarego

Že preko prelaza Pordoi in pogled na Sassolungo

Po dobri uri in pol sem na izhodišču, ura je okoli 9.00 ... a nič bat, časa imam dovolj, vreme je še vedno lepo, se pa že počasi zbirajo oblaki in samo upam lahko, da vrh ne bo v megli .. ker to sem že videl in mi ni, da bi spet ...

Ko prispem na izhodišče, parkirišče nad jezerom Fedaia, me pozdravi skupina rojakov. Tudi oni se odpravljajo proti Marmoladi. Lepo, vsaj ne bom sam.

Sedaj pa si moram še pripraviti nahrbtnik in potem se lahko odpravim na pot. Morda je to ena od prednosti, če si sam .. nihče te ne preganja oziroma, nimaš slabega občutka, da te mora vedno nekdo čakati ... a vseeno, raje z družbo, kot sam ... pa drugič ...

Ura kaže cca 9.20, ko začnem z vzponom. Sonce lepo pripeka in danes me bo zagotovo osmodilo ...

Pogled s parkirišča ... ja, tja gor nekam .. sonce že žge

Lago di Fedaia in parkirišče, kjer sem parkiral avto

Tule je sneg že pobralo in pot je v tem delu povsem kopna

A že kmalu stopim na sneg, ki me bo sedaj spremljal vse do vrha Marmolade
Pred menoj pa skupina Slovencev, ki se vzpenja na goro z društvom Stratus

Čudoviti Sassolungo (Langkofel) 3181 m

Piz Boe 3152 m

Tale me vedno razveseli ... Punta Sorapiss 

Pogled naprej pa mi pravi, da je pred mano še tole ... in ledenik, ki je na srečo pod snegom

Še nekoliko širši pogled ... moj cilj je Punta Penia 3343 m

Potem pa vidim prizor, ki me je nekoliko pretresel ... Ok, videl sem že fotografije in vedel sem, da te čudovite koče ni več, pa vseeno .. ko vidiš kako je vse raztreščeno po okolici, se zaveš kakšno moč ima snežni plaz ...

Do tule so pripeljale košarice ... koča je sedaj uničena

Še z druge strani ... moč snežnega plazu je res izjemno velika

Sedaj pa je pred mano še zgornji del poti. Ledenik je povsem pod snegom, zato vem, da težav ne bo. Šlo bo za običajen zimski vzpon na goro. Zimska oprema je nujna !!

Zgleda lepo, razmere so odlične, vreme se še vedno drži

Gruppo del Sella

Piz Boe in na to goro med drugim vodi:
Via Ferrata Cesare Piazzetta, ki velja za eno najtežjih ferrat v Dolomitih

Pridejo še drugi Slovenci, društvo Stratus

Sam pa že pogledujem proti ledeniku, ki je, kot že rečeno, povsem pod snegom

Sledi vzpon po normalni poti na vrh Marmolade - Punta Penia 3343 m. Pot je v celoti potekala povsem brez težav in šlo je za normalen zimski vzpon na goro. V tem času je ledenik običajno že precej razpokan, a tokrat je drugače. Tudi v Dolomitih je bila zima zelo radodarna s snegom, kar se kaže v začetku poletja ... snega je res še zelo veliko, a tudi tu ga pridno pobira.

Torej, nobenih težav na poti do vrha. Tudi krajši zavarovani del poti je povsem običajen in lepo zavarovan. Na izstopu je bilo nekoliko več snega, in greben je tokrat še za kak meter ali dva višje gor.

Vreme še vedno dokaj lepo, s kakim oblakom, ki pa ni preveč motil vzdušja. Vrh pa izmenično v soncu, senci in megli ... ostajam optimist, da bo sonček, ko pridem gor .. vsaj za nekaj minut ...

Takole je bilo videti vse skupaj ... špura je lepo vidna in uhojena, zimska oprema nujna

Pogled nazaj

Punta Penia 3343 m, sem na ledeniku, ki je povsem pod snegom

Pokaže se jezero

Že v plezalnem delu, ki je kopen

Pogled navzdol

Izstopni del, sedaj sem na grebenu in do vrha ni več daleč

Odprejo se nori razgledi .. res se lepo in daleč vidi 

Zadnji del poti poteka po grebenu ... razmere brez posebnosti

Na grebenu in pogled nazaj

Znani pogled, vrh je praktično tu

Punta Penia 3343 m
M  A  R  M  O  L  A  D  A

Do vrha Marmolade sem potreboval manj kot 4 ure, pa se nisem zaganjal in tudi utrujenosti ni bilo čutiti. Vreme se je nenehno spreminjalo ... oblaki, megla in končno tudi sonček ...

Vzdušje na vrhu je bilo zelo Slovensko, saj smo prevladovali in imeli smo se prav lepo.

Razgled z vrha proti izhodišču

Izza ovinka pridrvi oblak

3343 m

Pogled proti severu

Tale gora mi je tudi zanimiva

Še malo, še malo ...

Zavetišče na Marmoladi

Ko posije sonček, je prec lepš

Tako, sedaj pa smo vsi, če se ne motim
Č  E  S  T  I  T  K  E

Pogled proti jugu

Punta Rocca 3250 m

Sassolungo

Tako, sedaj pa je čas, da se odpravim nazaj dol. Lepo počasi, prav nikamor se mi ne mudi. Sestopim po poti pristopa in vse teče gladko ... potem pa si odprem enga ta zasluženga ...

Razgled z grebena je še vedno vrhunski

Nobene gneče .. pred menoj je kratek zavarovan spust do ledenika

Pred leti je bilo tule že precej bolj pestro in nevarno ... a sedaj ni nobenih težav

Ledenik

Zasluženo in takooo je bil dobeeer ... da bi dele še enga .. in ga tud bom ...

Aaaa ... lepo je, lepooo

Tudi poznani konci in ja, še bo treba kdaj sem .. morda pa že naslednjič ..

Sonca je med tem vse več in več in tudi temperatura je visoka ... mene pa malce peče .. uf ja ...

To so Dolomiti ... pisani in igrivi

Še malo in bom nazaj dol

Punta Serauta, Punta Ombretta, Punta Rocca in Punta Penia .. vse to je Marmolada
Spodaj pa se bohoti jezero Fedaia
Hvala za čudovit dan in imenitne razglede ... še bom prišel, še

Sedaj sledi še vožnja nazaj do Cortine. Tokrat se bom odpravil preko prelaza Giau. Na poti ujamem še čudovite barve sončnega zahoda ...

Passo Giau in Monte Gusela 2595 m

Mogočna Tofana di Rozes 3225 m

Ko ti narava pripravi prijetno toplo presenečenje

Antelao velja za kralja Dolomitov in je s svojimi 3264 m druga najvišja gora

Sorapiss 3205 m ... tako mogočno in strmo se dviga neposredno nad Cortino

Monte Cristallo 3221 m

Tale dan je bil res lep, a tudi dolg in kar naporen. Vreme je služilo in ni bilo bojazni za kako ploho ali nevihto.

Zvečer v kampu pa je sedla ena dobra večerjica in predvsem dobro ohlajeno pivo .. oziroma dva, tri ...

Ko se zmrači se splazim v šotor in zaspim ... a ne za dolgo ...

Nekje v daljavi se sliši grmenje ... ki pa je bilo vse bliže in glasnejše ... dokler ne udari strela povsem v bližino v kampa. Priznam, fest sem se prestrašil in, če vam povem, da so strele in grmenje moj strah številka ena, potem vam je jasno, da sm en mjčkeno trpel ... naj že mine, naj že mine ... seveda tudi dežuje in piha .. ura 23.00 ...

Pogledam radarsko sliko padavin in vidim, da bo počasi nehalo. Oddahnem si in končno zaspim. Jutri pa je že nov dan in kot kaže, bo tudi ta opran ... Med tem pa seveda še vedno poteka Lavaredo Ultra Trail z najdaljšo dolžino kar 120 km ... nekoga pošteno pere ...

Tako. Za prvi del bodi dovolj ... več, kot dovolj. Nabralo se je veliko materiala, doživel sem veliko in imel sem se res lepo.

Hvala, da ste vztrajali do konca. 

V drugem delu bloga pa vam pokažem čudovito jezero in oziroma kar dve jezeri ... vedrili bomo pod drevesom in uživali v sončnem vzhodu. 

Ponoči se bomo igrali z naglavno svetilko pod Cinque Torri.

V drugem delu bloga, bo tudi filmček, če mi ga bo le uspelo spravit skupaj ...

Kje je to in kako do sem, vam razkrijem v drugem delu bloga ... in še kaj več

Lep Dolomitski pozdrav, Rok