Tudi jaz sem samo človek

                                               Začel se je nov dan ... tako, kot se je včeraj in se bo tudi jutri ...

Res je, praznični velikonočni ponedeljek se je začel povsem normalno. Pravzaprav se je začel tako, kot sem si želel. S prijateljem sva se zmenila, da greva uživat na sneg. Tako, kot sva že velikokrat poprej ... in bova tudi v prihodnje. Želela sva preživeti še en dan, v objemu gora.

Vse se je začelo povsem normalno in zdelo se je, da bo to še en nepozaben in čudovit dan. Najprej obvezna jutranja kava na že znanem kraju in nato proti Vršiču.
Seveda je ura še zgodnja in do sončnega vzhoda manjka še nekaj časa. Cesta na Vršič je bila ta dan prevozna do Erjavčeva koče, pa še to je bil zadnji del precej zoprn zaradi snega na cesti ... a je šlo do konca.

Sledila je priprava opreme in nato hop na smuči in proti vrhu Vršiča. Tu počakava sončni vzhod. Tišina in lepa zasnežena pokrajina ... Poštarski dom na pol zasut že nestrpno čaka, da se osvobodi izpod snega .. čaka, da zopet pridejo oskrbniki in gostje .. no, nekaj časa bo še čakal.

Z vrha Vršiča je sledila kratka in imenitna turna smuka do ceste ... in prav lahko bi se zgodilo, da bi bila to moja zadnja ...

Dan kar kliče, da ga živimo

Po spustu se odpraviva proti Mali Mojstrovki. Pogled je uhajal tudi proti Šitni glavi ... a je ostalo le pri tem.

Špura proti Mojstrovki je bila narejena, saj sta se dva že pred sončnim vzhodom pognala v breg in zarezala sled v nedotaknjen sneg. Že spodaj naju pozdravi kar konkreten plaz. Prečiva ga brez težav in tudi sonce med tem že posije na pobočje pod goro.

Neskončna belina in velika modrina

Vzpon nadaljujeva po špuri predhodnikov. Lepo nama gre in zdi se, da smo nepremagljivi v svoji želji po tem, da stopimo na vrh gore, uživamo v lepih razgledih in se na koncu spustimo z gore ... na način, katerega poznamo in v njem uživamo ...

Malo nad sedlom, na trentarski strani gore, pa pride tisti del ... tisti presneti del poti. Na tem delu sem vedno zelo previden in običajno grem tule peš. Danes pa ne ... niti se nisem zmenil za nasvet prijatelja, ki je govoril, da je lažje iti peš ... ne, danes ne ... morda kak drug dan, a danes ne ... vidijo se sledi srenačev, torej bom tudi jaz zmogel ...

Srenači so na začetku lepo prijeli in zdelo se mi je, da bo to le kratek vzpon ...a že po nekaj metrih, priprava na naslednji obrat ... desna smuča je v zraku, ko se zgodi ...

V naslednjem trenutku druga smuča popusti in zrušim se pod svojo lastno težo in težo nahrbtnika ... takoj mi postane jasno, da gre tokrat zares ... krik groze, potem pa me posrka v globino proti Trenti ... traja in traja ... ves čas drsenja in kotaljenja se zavedam, vidim skale ... in v nekem trenutku pomislim, da je to moj konec ... padec še kar traja ... ne vem kje sem ...ne vem, kako sem se ognil skalam ... boli me ... in hip za tem se ustavim ...

Kako se je to zgodilo ne vem ... čutil sem prisotnost nekoga, kot da bi me varoval med padanjem ... in me na koncu tudi varno ustavil na plazovini, več kot 100 metrov niže ...

Sledi zavedanje kaj se je zgodilo in šok... adrenalin šiba po telesu 200 na uro ... prijatelju moram javit, da sem ok .. vse lahko premikam ... noge, roke, prste (desna dlan in prsti so bili sicer boleči, še zlasti mezinec), glava me ne boli ... živ sem ... kri v snegu mi daje slutiti, da sem popraskan .. kakšen sem ne vem ... vem pa, da sem živ ... peče me po rokah ...

Ko pridem k sebi poberem opremo in se prav počasi odpravim nazaj gor ... kolega je najbrž ves na trnih .. čimprej bi rad bil pri njem.
Prav počasi in zelo previdno se povzpnem gor ... sneg je dober, ne pretrd in se da, a tale vzpon bo kar dolg in naporen. Na vrhu postane nekoliko bolj trdo, zato tu še posebej pazim .. prjatu pa mi naredi nekaj stopov, da mi je lažje.

Ko mi je končno uspelo, si oba močno oddahneva ... še vedno ne dojemam, kaj se mi je pravkar zgodilo in kaj sem pravkar preživel ... pomislim, kaj bi lahko bilo ... ne, ne razmišljaj o tem ... 

Tudi prijatelj je še ves iz sebe in res nočete vedeti, kaj je preživljal. Morda je bilo njemu še veliko huje, kot meni ... res zoprn občutek, ko lahko samo nemo opazuješ in ne moreš popolnoma nič storiti ... lahko le čakaš in upaš na najbolje ... 

Sledil je počasen sestop do avta, saj sem uničil eno turno vez in izgubil eno palico, zato smučanje ni bilo možno. Pa tudi, če bi lahko, ne vem kako bi in če sploh ... tresel sem se ...
Potem še vožnja proti domu. Hvala prijatu, da si me peljal .. sam bi zelo težko, saj me vse boli ...

V nadaljevanju dneva je sledil obisk urgence in oskrba ran, ki sem jih utrpel. Opekline na obeh podlahteh; slikanje roke, pregled kolena, noge ... obraz je otečen ... prsti desne roke in zapestje je otečeno in boli me ...
Tudi zdravnik je komaj verjel, da sem jo odnesel tako poceni ... res, tokrat je bila vsa sreča sveta na moji strani .. in pomoč od zgoraj. Hvala Bogu ...

Bolečina me je spremljala še nekaj naslednjih dni ... Poškodbe so se hitro začele celit in kmalu sem postal tak, kot sem bil prej ... na zunaj seveda.

Po tej neprijetni izkušnji mi ostaja spomin kot opomin, da sem tudi jaz samo človek, ki dela napake. Hvaležen sem, da lahko rečem: "Hvala Bogu, življenje gre naprej" ...
... očitno moram še ostati tu, ker se moja pot še ni končala .. o tem ne odločam jaz .. o tem odloča nekdo drugi .. nekdo, ki je zgoraj in nas vse čuva ...
In samo On ve, kdaj bo napočil naš čas, da zapustimo ta svet ... in naj pri tem tudi ostane ...

... s prijateljem v nov dan ...

Pa tako lepo se je vse skupaj začelo ... Trenutek lahko spremeni vse ... trenutek, ko misliš, da si nezmotljiv, nepremagljiv ... in potem pride trenutek, ki vse spremni ... za vedno ...

Na mojo srečo sem jo odnesel z res minimalnimi poškodbami. Ta blog je res drugačen od prejšnjih, a nosi v sebi veliko opozorilo in opomin ... da, tudi jaz sem samo človek, ki dela napake ...

Želim, da se tole ne ponovi nikoli več ... želim, da se tole ne ponovi nobenemu izmed vas ... pazite nase vedno in povsod .. raje kako minuto kasneje na cilj, kot nikoli ...

A gore ostajajo naše prijateljice še naprej. To pomeni, da jih bom še vedno obiskoval in občudoval, jih lovil v svoj objektiv ... ko bom žalosten, bom pri njih iskal mir in tolažbo ... tako, kot sem to počel do sedaj :)
No, nekaj se bo zagotovo spremenilo ... takšna izkušnja te mora spremeniti .. naslednjič bom pač upošteval nasvet .. ker: 99x bo šlo, 100tič ne bo ...

Uničena oprema se zamenja z novo ... uničeno zdravje ali življenje, pa se ne more ... zato še enkrat: "Pazite nase, vedno in povsod ... in vsak dan!"

Okrevanje je danes, 14 dni po dogodku, praktično pri koncu, saj so rane že skorajda izginile .. tam kjer je bolelo, pa se samo še malo čuti :)

Lep pozdrav, Rok


Dva meseca kasneje, naredim še fotografijo, kjer se je zgodila nesreča ... ki pa se je zelo srečno končala ...

Takole zgleda vse skupaj ... označeno je mesto, kjer je do zdrsa prišlo in mesto ustavitve 

Še približano ... a takrat je bilo vse pod globokim snegom