Hribi v letu 2013

Običajno se ob koncu leta ozremo nazaj...in obujamo spomine na vse lepo, kar smo doživeli. Leto, ki se počasi izteka je bilo naravnost fantastično...no, nekaj podobnega sem napisal že pred letom dni...toda 2013 je bilo res izjemno lepo. Spoznal sem ogromno novih ljudi in zopet prestopil mejo 4000m...Gran Paradiso 4061m, nepozabno...

V letu, ki se izteka je "pela" tudi plezalna vrv...tako v ledu in snegu, kot tudi v kopni skali...lepo in vredno truda...Hvala vsem, ki ste mi to omogočili in seveda se priporočam tudi v prihodnje...v 2014...da bo nastala še kakšna izjemna fotografija.

Ne samo doma, tudi v tujini smo bili. Že prej omenjenemu Gran Paradisu je treba dodati še Dolomite in Monte Civetto 3220m. Dolga in naporna tura...potem je tu še Torre di Toblin z izjemno zahtevno ferrato...in prelepe Tre Cime, katere smo samo opazovali.
V Avstriji sva s kolegom "napadla" Kraljico Visokih Tur - Hochalmspitze 3360m, vendar pa naju ni spustila na svoj vrh...torej v 2014 se to ponovi...

Leto so zaznamovali predvsem sončni vzhodi. Kar nekaj se jih je nabralo: Stenar, Velika Mojstrovka, Prisojnik, Špik, Kukova špica, Veliki Oltar, Grintovec, Viševnik in Raduha.
Sončni zahodi: Špik, Kalški greben in Velika Mojstrovka.

Hvala vsem in upam, da bomo tudi v 2014 naredili kakšno lepo turo...


Začnimo z grapo v Babi nad Jezerskim...

Graba v Babi, januar 2013 je bila prva zimska tura v tem letu. Snega je bilo res malo in to je bil tudi vzrok, da smo morali obrniti. Izstopni del grape je bil namreč suh...nikjer snega, sama skala.

Tura je kljub temu bila izjemna...okolje, razmere in seveda družba, ki je poskrbela za varnost. Hvala.

Ko se prebuja dan nad Grintovci in oblaki zažarijo...tudi v hladnih kotičkih se vedno najdejo tople barve, ki te vsaj malo pogrejejo...

Snega ni bilo ravno veliko...v spodnjem delu se je še nekako dalo, zgoraj pa je bila suša vedno hujša...

V iskanju prehodov in tudi prečke imamo radi...

Tole je skalni skok, ki bi moral biti, če bi bile snežne razmere normalne, povsem zalit...ker pa je snega drastično primanjkovalo, je skok ostal suh in skalnat.




Problem je tudi bil, ker je bilo zelo krušljivo...


...no, na koncu se je meni, kakopak vse podrlo in tule čez sem se spravil z eno veliko muko...gorenjska trma ni popustila in na koncu je uspelo...bilo je zelo mrzlo...

Čez najtežji skok na turi...mrzlo je bilo in vse se je podrlo... Tisti del na katerem je prvi še lepo stal.

Pogled navzdol na prehojen del grape...še vedno smo kar daleč spodaj...

Ni še konec...

Sledi spust nazaj v dolino...

Samo vprašanje časa je kdaj...bo tole zgrmelo v dolino...

Analiza po turi...in hvala Juš, da si me vzel s seboj...

Kočna 2540m


Teranova v Dolgem hrbtu

...je bila prva malo bolj resna plezalna tura. Zaradi izjemno majhne količine snega je bila smer kar strma in zahtevna...mestoma popolnoma ledena.
Smo pa uživali na polno v res izvrstnih razmerah...

Obvezna oprema za Teranovo...vrv, plezalna cepina in plezalne dereze.

No, slednjih jaz nisem imel...je šlo, ampak bolj počasi...

Zdaj, ko to berete, pa jih že imam, tako da naslednjič bo šlo kaj lažje.

Naklonina je kar konkretna...sneg pa odličen...

Pri tej fotografiji fotoaparat ni prav nič obrnjen postrani, je kar realna slika. Kot dokaz so drevesa, ki rastejo na oni strani...

Led, sneg in padajoči kosu ledu ter kamenja...da, to je Teranova...

Miha in Juš lepo napredujeta...

Precej navez je bilo...vrvi so visele vse povprek in tudi kosi ledu ter kamenja so vsake toliko prileteli mimo nas in tudi na nas...

Škripavček je res zakon...prime, prime in ne izpusti...

Izstopna prečka...tokrat ni bila posebej zahtevna, če pa je snega več, potem je to druga zgodba...

Teranova III/3 350m - Dolgi hrbet, Kamniško Savinjske Alpe...vodja Juš...hvala za tole...nepozabno...



Odpravili smo se tudi po Župančičevi, levi izstop na Malo Mojstrovko. Lepa tura...

Moja dva stroja...ljubita sneg in led...

Proti vrhu... Sneg je sprva res odličen in se je dalo super hodit...

Kasneje, ko se je sonce oprl v goro, pa je postalo malo bolj zoprno...

Pred vstopom v levi krak...od tu naprej ni bilo več šale.

Sneg je postal nekoliko južen in zato je bilo napredovanje nekoliko težje. Mestoma je bilo tudi ledeno.

Pred izstopom...

Naš najvišji


Velikokrat smo se ustavili tudi na Kofcah...najlepši planini pod Košuto

Kamniško Savinjske Alpe v večernih barvah

Triglav in Julijske Alpe

Kofce gora....lepa tura...

Če kje, potem smo tukaj skakali od veselja in sreče...le zakaj...

Kofce so znane po odlični kuhinji...tale krožnik je zakon...

Čez tele štruklje jih pa ni...


Gran Paradiso 4061m, april 2013

Tura leta je nedvomno bila tura na Gran Paradiso, ki je s svojimi 4061m najvišja gora v Italiji, ki v celoti leži na italjanskem ozemlju. Na Gran Paradiso smo se odpravili aprila in imeli smo kaj videti...

Bilo nas je kar nekaj, za vse pa je poskrbel Boris Strmšek - Strmina. Boris, hvala za tole turo...

Eni smo šli peš, drugi pa s smučmi...vreme je bilo poletno, temperature zelo visoke, sneg južen in prediral se je tudi do popka in še dlje... O tej turi naj govorijo predvsem slike...

Za začetek težko pričakovani jabolčni štrudl...Marjanca res zna...

Eni peš, drugi s smučmi... Boris je tisti z oranžnim zgornjim delom... ;)

Malo pod kočo...

Razgledi s poti na Gran Paradiso

Smučarjev je bilo skoraj več kot pohodnikov...

...in uživali so na polno.

Pravijo, da je bila smuka več kot odlična. Jim kar verjamemo...prav veselje jih je bilo gledati...

Razgledi so bili vseskozi čudoviti. Že med vzponom, na vrhu pa je bila dodana še tista pika na i...

Ko imaš vsega dovolj, se uležeš na toplo skalo, vzameš v roke Mladino in pričneš z branjem zanimivih člankov...je to utrujenost, pomanjkanje kisika ali višinska bolezen???

Razgled je segal vse od Mont Blanca do Monte Rose...vmes pa morje gora...

Matterhorn 4478m

Mogočna Monte Rosa ne desni...na njej smo bili lani (julij 2012)

 Na vrhu pri kipcu...4061m

Tudi Tamara je bila z nami...

Streha Alp...Mont Blanc 4810m

Gran Paradiso nam je res namenil izjemne razglede...


Tamar

Tudi najlepšo dolino pod Jalovcem smo obiskali...pravzaprav se je leto 2013 tu tudi začelo...

Kot že rečeno, se je tule vse skupaj začelo, saj smo v novo leto 2013 vkorakali v najlepši dolini pod Jalovcem.

Bilo je naravnost fantastično in takšno silvestrovanje gre ponoviti še kdaj v prihodnje...

Kristal 2645m... Gora, o kateri bi se dalo mnogo povedati in napisati...

Planinska zveza Slovenije ga ima v svojem grbu.

Povsem zasluženo.

Mrzla dolina...

Nočno sankanje na Krvavcu

Krvavec smo obiskali z namenom, da se imamo čim lepše...in tako je tudi bilo. Nočno sankanje je uspelo...bo za ponovit tudi v 2014...

Krvavec nam je ponudil tudi izjemno lep sončni zahod...












Dolomiti 2013

Posebno mesto in pozornost si vsekakor zaslužijo tudi Dolomiti, v katere smo se odpravili v mesecu avgustu, in sicer od 15. do 18. Obiskali smo Monte Civeto 3220m in Torre di Toblin po izjemno zahtevni ferrati.

Občudovali smo tudi znamenite Tre Cime.

Kampirali smo kampu Rocchetta, v Cortini. Kamp je zelo lepo urejen in poceni. Leži na dobri lokaciji in ponuja izhodišča za lepe ture.

Prvi dan smo seveda izkoristili za obisk Cortine. Dolomiti ponujajo ogromno...znani so po kolesarskih poteh, izjemno zahtevnih ferratah in tudi kar precej lahkih pristopov na vrhove se najde.

Takšen pogled in tako urejene poti, kar vabijo...to so Dolomiti.

Prva tura v Dolomitih je bila tura na Monte Civeto, ki je visoka 3220m. Nanjo smo se povzpeli po zelo zahtevni ferrati. Vreme je bilo lepo, razgledi enkratni...

Pogled na Monte Pelmo 3164m, s poti na Monte Civeto

Ferrata na Civeto...

Po dolgih urah hoje, končno na vrhu...

Vreme lepo, razgledi lepi...

Družba na vrhu...brez zastave seveda ni šlo...

Pogled z vrha v globino...izjemno...

 Drugi dan se odpravimo proti najbolj znani trojki v Dolomitih...

Končno smo obiskali še znamenite Tre Cime.

Res so izjemne in te kar posrkajo vase.

Če greš v Dolomite, potem jih moraš vsaj 1x obiskati. Okoli njih je speljana cela promenada in trume turistov se zgrinjajo v podnožje teh mogočnih špic...

Ko jih takole gledaš, ostaneš brez besed in preprosto samo opazuješ.

Vse skupaj so nam polepšali oblaki...

Še skupinska preden se razidemo...eni smo šli na Torre di Toblin, drugi na Monte Paterno in tretji na oba...

Mogočna utrdba Torre di Toblin 2617m in izjemno zahtevna ferrata...

Ferrata na Torre di Toblin je sistem lestev in navpičnega vzpenjanja po steni...

Prostora na sami poti ni prav veliko in tudi kakšen kamen lahko prileti čez steno. Ferrata se prične spodaj in ne popusti vse do vrha gore.

Na vrhu pa razgled...ki sega ob jasnem vremenu daleč naokoli...





Tisti, ki lahko, naj ga obišče. Sestopi se po drugi, lažji poti.

Razgled z vrha je bil izjemno lep...

                                     



                                   Tre Cime so kot na dlani...

Takole pa se uživa, po opravljeni ferrati...

Ob povratku proti izhodišču smo ponovno občudovali znamenite Tre Cime...


Hochalmspitze 3360m

V tujini sva z Janom obiskala tudi Visoke Ture v mesecu septembru, in sicer sva se poizkusila povzpeti na Kraljico Visokih Tur. Vendar zaradi vremenskih razmer, močnega vetra in kasneje še megle, nisva uspela priti na vrh. No, tudi če bi bilo vreme lepo, se to ne bi zgodilo, zaradi novozapadlega snega.

Vseeno je bila tura lepa in se jo obvezno ponovi...tokrat do vrha...upajmo.

Razgledi s poti proti koči so bili naravnost imenitni...

Te čudovite barve in sneg po vrhovih...

Ob poti...

Takole je zgledalo, ko sva se podala proti cilju... Novozapadli sneg in še močan veter sta dala slutiti, da danes vrha ne bova videla...kasneje se je k temu pridružila še megla sneg in dež...

Svizcev okoli koče kolikor hočeš...


Mala Mojstrovka severni raz

Ena in edina tura v kopni skali, kjer je bila potrebna vrv, je bila tura na Malo Mojstrovko. Vse vajeti je v svoje roke prevzel Klemen.

Bilo je lepo in po dolgem času sem zopet užival v skali, le nekaj deset metrov stran od vrveža na Hanzovi poti.

 Brez vrvi, pač ne gre...

Tudi v kopni skali je pravi užitek, ko plezaš in premaguješ skalne skoke.

Tamle gor nekje se bova vzpenjala...

 ...čez navidezno neprehodni svet...ampak se da...

Meni osebno je bil najtežji začetek, kasneje pa je kar šlo...brez težav...

...in tole je res bila ena sama uživancija...

Obvezno poročanje...

 Pogled v globino...

Ni ravno priporočljivo, da zdrsneš...

...in na koncu več kot zaslužena angleža...sta bila dobra, kot tura...

Klemen, hvala za tole...









Ostale gore v Sloveniji

Nisem hodil samo na sončne vzhode in zahode. Kar nekaj je bilo tistih klasičnih dnevnih tur. V naslednjih prizorih si oglejte, kam smo se odpravili podnevi.

Škrlatica 2740m

Prva tura, ki sem jo opravil z Janom...

Takrat je bilo peklensko vroče in po nižinah v notranjosti Slovenije so ta dan padali novi vročinski rekordi.

Znani vrh Škrlatice

Na vrhu je bilo moč opazovati nevihto, ki je svoj srd stresala daleč stran...

Na srečo se je nevihta pomikala v drugo stran tako, da ni bilo nobene nevarnosti, da bi nas zajela...



Takrat je bilo na vrhu ogromno ljudi...




Grintovec čez Dolge stene

Še ena dnevna tura v sprva lepem vremenu. Ta dan je kasneje nastala kar močna nevihta, ki se je razbesnela nad Gorenjskim koncem...

Na Grintovec čez Dolge stene...in zimske razmere v začetku poletja...












Visoka in Srednja Rateška Ponca

 Ključno mesto na ferrati...ni posebej težko, pa vendar...

Pozor pred padajočim kamenjem...

Klasika na Visoko Rateško Ponco po ferrati.

Vreme zopet lepo, razgledi takšni, kot jih pač ponuja Visoka Ponca...

Kofce gora

Tu smo uživali v družbi prijaznega oslička...

Tale je pravi ženskar...izraz pove vse...

Jalovec

Tudi na Kristal smo se povzpeli...zopet lepo, a kar malce hladno vreme...

Pogled na Jalovec s poti proti Kotovemu sedlu...

Na Jalovcu sva srečala celo skupino znanih ljudi...skratka lepo je bilo...

Počitek na skalci...zadaj Mangart...

Sončni vzhodi in zahodi

Seveda največ je bilo nočnih vzponov, v upanju, da se ujame kakšen lep sončni vzhod. Kar nekaj se jih je nabralo in prav vsak od njih je bil edinstven. No, z nekaterimi gorami imamo še odprte račune na to temo...tu mislim predvsem na Prisojnik...megla...in pa na Grintovec, kjer naju je sonce prehitel...

Drugače pa sami lepi vzhodi in tudi zahodi...

Stenar  je bil prvi med vzhodi...in to je bila tura, ko sem imel čast spoznati Matevža, super fotografa, ki ga fotografija zanima tako kot mene...in lahko samo rečem, končno.

Do sedaj sem vedno moral tekati za ostalimi, ko sem fotografiral...

Sončni vzhod z vrha Stenarja...priporočam...

Triglav, kakršen je videti v jutranjem soncu z vrha Stenarja

Morje oblakov, ali z drugimi besedami, nizka oblačnost je zakon...

Prva skupna fotka...Matevž pravi; ekipa, da te skipa...

Vedno si je želel, da bi gledal sončni vzhod in spodaj nizko oblačnost...evo, to je to...

Triglav

Razglednica s Kriških podov...

                            ...in Razor v jutranjem soncu...

Bovški Gamsovec


Sončni vzhod in zahod - Špik

Tudi Špik je padel letos in to kar 2x...prvič z Matevžem na vzhod in drugič z Bojano na zahod...in to pazi zdaj: obakrat gor čez Kačji graben...kdo je tu nor... ;)

Škrlatica v jutranjih barvah...

Kukova špica, zadaj pa čudovite barve sončnega vzhoda...

Senca najbolj špičaste gore pri nas...

Matevž v akciji...

Proti dolini...dolga je še pot pred nama...

Škrlatica in Ponce v večernem soncu...

Večerno slovo od sonca...

Sončni zahod nad KSA...spredaj Kukova špica...

Prisojnik in večerna zarja...











Sončni vzhod Prisojnik

Tale vzhod, pravzaprav ni bil vzhod, ker je bila na vrhu megla...pa še pihalo je...skratka nič od nič. Drugo leto se tole ponovi...

Je pa zato kasneje nastal čudovit dan tako, da le ni bilo vse zaman...

Vpisna skrinjica na vrhu...pošteno je bilo mrzlo...

Morje oblakov...zjutraj so bili oblaki tu, kjer sva sedaj midva...in so nama zakrili sončni vzhod...

Igra senc, oblakov in vetra...no, slednjega se na fotografiji ne vidi...

Mraz in oblaki daleč spodaj...

Zdaj je že precej toplo in v zraku se že čuti jesen...

Sončni vzhod v Martulku - Kukova špica in Veliki Oltar

Najbolj nora sončna vzhoda sta vsekakor bila tale dva v Martulku, namreč; že podnevi ni enostavno, kaj šele ponoči...ampak je šlo...

Velika Martuljška Ponca...tako blizu, pa vendar še kako daleč...letos mi še ni bila namenjena...drugo leto pa mi ne uide...

Na tem kraju leži Bivak II ali Bivak na Jezerih.

Izjemen ambient, kakršnega premore le Martulk...

Triglav s Kukove špice

Sončni vzhod Kukova špica

Sončni zahod Velika Mojstrovka in Kalški Greben

Še dva sončna zahoda sta bila, in sicer: Velika Mojstrovka in Kalški greben. Oba sta bila izjemna...

Tudi sončni zahodi so prava poslastica in paša za oči...

Špik in Ponci

    Triglav in večerno nebo

S poti na Kalški greben...


Sončni vzhod Grintovec, Raduha in Viševnik

Ostali so še trije sončni vzhodi...tudi lepi in bodo ostali v spominu...

Ojstrica in Planjava...nad njima jutranji žar oblakov...

 Midva...lovca na vzhode...

Na Grintovcu sva imela čast videti tudi dva, ki sta poletela z jadralnim padalom v čast Tomažu Humarju...

...tale na sliki je Klemen Hančič

Na Raduhi smo ponovno okusili slastne dobrote, ki jih je pripravila Marjanca...zdaj že gospa...vemo, zakaj...

Marjanca, you're the best :)

Marjanca...pardon, Gospa Marjanca je tista, s kapo na glavi...tako, zdaj veste, kdo tako dobro peče...

Tole pa je jutranji svit z vrha Raduhe...lepo je bilo...

Petrin prvi sončni vzhod...bilo je zelo mrzlo...no, pravi da ni bil zadnji...ji bomo kar verjeli...

Še dva sem spoznal v živo...tule sta...Dejan in Staša...

 Sončni vzhod na hladnem in vetrovnem Viševniku...je postregel z izjemno lepim pogledom na Triglav...

Tople jutranje barve...


Turna smuka

V tem letu sem prvič vsaj malo izkusil, kako zgleda turna smuka...moram reči, da je zelo in noro dobra...

Prva turna na sploh je bila smuka z Dovške Babe, kamor sva se odpravila po sončnem vzhodi, ki sva ga počakala na Viševniku.


Res sva uživala in ta dan izkoristila 110%

Drugič sem smučal po cesti z Vršiča do Koče na Gozdu...zopet je bilo odlično...











Spremljevalci na poteh

Poleg družbe nas včasih na poteh spremljajo lunca, živali, tople jesenske barve, voda...

Lunca nad Stenarjem...

 Lunca nad Škrlatico in Poncami...

Večer v Martulku...

Pravi bojevniki v skalah...

Jesenske barve in Kukova špica

Za konec pa še Kristal s pridihom jeseni in zime...


Foto film...13 minut in 145 fotografij...

Naj se vam ob koncu zahvalim, da ste si vzeli čas in si ogledali, kaj mi (nam) je prineslo hribovsko leto 2013.


Hvala vsem, ki ste mi omogočili, da sem doživel vse zgoraj opisano...tu mislim predvsem na tiste bolj težke ture in tiste v tujini...

Svoje mnenje napišite pod komentarje...hvala :) :) :)