Teufelskamp 3511 m - turna smuka pod Großglocknerjem

Turni smučar gre proti gori Teufelskamp, 6. 5. 2017 

Ni ga lepšega, ko sredi tedna kaže, da bo vreme v soboto zdržalo še dobršen del dneva ... in ni ga hujšega, ko se potem v petek napoved spremeni na bistveno slabše.

Točno to se je dogajalo pred tole turo. Vsi poznamo potem tisti zoprn občutek, ko ne vemo več kaj bi. Po eni strani bi rad odšel na še eno turno smuko, po drugi pa res ne bi rad gledal megle po več kot 3 urah vožnje. Zato s prijateljem vsak na svojem koncu mrzlično iščeva vse možne spletne vremenske napovedi. Končni rezultat je, da se bom na tole turo podal sam ... prjatu pravi, da ne gre, js mam pa že vse pripravljeno ... pa še to, nekaj mi govori, da bo vreme več kot odlično in primerno za turo.

Ker se bom na pot odpravil v nočnem času, se zvečer samo uležem v posteljo in malo meditiram ... vem, da zaspati ni pametno, ker bom potem samo še bolj utrujen ... in potem zazvoni telefon ... in čez pol ure sem že na poti proti Notranjski. Pa vendarle ne bom šel sam ... bom imel družbo, saj si je nekdo premislil :)

Malo po polnoči start z Begunj pri Cerknici in v smeri Karavank. Nato slediva cesti do Lienza, tu pa zavijeva v smeri proti Felbertauern. Po približno 20 km, zavijeva desno proti Kalsu. Tu iščeva zopet odcep v desno, in sicer proti Lucknerhaus na višini že skoraj 2000 m, kjer je izhodišče za turo.

Vzpon je potekal povsem brez težav in kar hitro prideva najprej do Lucknerhutte 2241 m in nato še do Studlhutte na višini 2801 m. Po pavzi nadaljujeva naprej in sicer proti ledeniku Teischnitzkees in čezenj do cilja Teufelskamp na višini 3511 m, oziroma vrh na katerem sva bila, je še nekoliko višji ... Zadeva je bila kar utrujajoča in naporna, a sva nekako zmogla. Smuka zgoraj in na ledeniku je bila slaba, saj je šlo za same mehke klože ni se dalo kaj dosti zavijat. V spodnjem delu pa je bilo potem precej bolje ... a je bila prisotna velika utrujenost in je bila smuka spet bolj čudna ... skratka, danes so bile smuči samo prevozno sredstvo, brez pretirane uživancije.

Kaj pa vreme ... zaradi vremena bi skoraj šel sam semkaj ... in če bi se to res zgodilo, potem bi se sedaj nekdo feeest sekiral. Priznam, tudi sam bi se, če bi ostal doma.

Uživala sva Matevž in Rok

Več o vremenu pa bodo povedale fotografije ... uživajte :)

Lucknerhutte na višini 2241 m ... do tule sva smuči nesla, od tu naprej pa je snega dovolj

Z vzponom nadaljujeva proti Studlhutte, ki se nahaja levo zadaj

Pogled nazaj proti izhodišču

Sonce je medtem že obsvetilo gore v okolici

Še pred 8.00 uro prideva do Studlhutte, na višini 2801 m

Pred kočo, ki je tudi odprta, si vzameva krajšo pavzo. Po njej nadaljujeva z vzponom v smeri ledenika in nato pod stenami Großglocknerja in Glocknerwanda do zadnjega vzpona na vrh današnjega cilja. Pot do tja je seveda še kar dolga. Upam na lepe razglede, zato se že veselim nadaljevanja :)

Studlhutte stoji na res lepem kraju

Odpre se pogled na oba Glocknerja

Z višino se odpirajo vse lepši razgledi

Treba pogasit žejo

Pavza s čudovitim pogledom

Sva že kar visoko

V nadaljevanju naju sedaj čaka ledenik Teischnitzkees, ki se kar vleče. Med tem, ko premagujem vzpon, občudujem mogočno goro, ki se dviga nad menoj. Großglockner je od tu res lep. Vreme se še vedno drži zelo dobro ... in, če samo pomislim, da sedaj ne bil tu ...

Vstopava v svet ledenika, ki je sedaj pod snegom

Pogled nazaj

Tale naju bo sedaj budno spremljal :)

Bela puščava ledenika ... cilja še ni na obzorju

Človek je res majhen ... a hkrati zelo velik

Glocknerwand ali Hofmannspitze 3721 m in Großglockner 3798 m

Pogled nazaj na prehojeno pot

Še prihajajo turni smučarji

Šele tule se pokaže "Teufelskamp" na levi ... a je do vrha še kar nekaj časa ...

Končno se je le prikazala ta tako želena gora na katero se vzpenjava. Matevž je kar nekaj časa pred mano, zato bo zdaj zdaj dosegel vrh ... mene pa čaka še tole ...

Pa sem zmogel. Na vrhu je pihal kar močan predvsem pa hladen veter. Zato se na vrhu nisva dolgo zadrževala ... toliko, da sva naredila nekaj slik.

Smuka, ki je sledila je bila v tem delu slaba. Zgoraj in na ledeniku so bile mehke klože in vožnja po tej podlagi je zelo naporna ... in, če k temu dodam še utrujenost in boleče noge, mi takoj postane jasno, da bodo danes smuči samo prevozno sredstvo, ki ne bodo ponujale veliko užitkov. Morda nižje, kjer sonce razmehča sneg.

Razgled z vrha, zadaj Hofmannspitze 3721 m, na obzorju Hochalmspitze 3360 m
Matevž si med tem že pripravlja smuči, da bo odsmučal nazaj dol ... veter piha in nagaja ...

Johannisberg 3453 m in Weisbachhorn 3564 m

Weisbachhorn 3564 m ... bojda se tudi že neki plani delajo

Pogled na smer pristopa in smer smučanja, ki sledi

Grossvenediger 3674 m v daljavi

Gore so vredne vsakega pogleda, ki jim ga namenim ... 

Zdaj pa je čas, da si tudi sam pripravim smuči za spust nazaj dol. Veter res neusmiljeno brije in zelo mrzlo je. Mato, pa se med tem že muči s smučanjem po res zoprni snežni podlagi.

Smučala sva v smeri pristopa in se mimo obeh koč, vrnila na izhodišče.

Res zahtevna snežna površina ... mehko in kložasto

Že nazaj na suhem in toplem

Tole je bila vsekakor ena boljših tur, če tudi smuka ni bila ravno za prehvalit. Pač, snežna podlaga zgoraj in utrujenost sta naredili svoje. Vse ostalo pa je bilo res vrhunsko.

Kar zadeva časovno: nekaj po 5.00 uri zjutraj sva startala, nazaj na izhodišču sva bila malo pred 13.00 uro. Vse je potekalo brez težav.

Kar zadeva vremena, zaradi katerega bi kmalu ostala doma, pa midva na koncu nisva imela nobenih pripomb. Še sreča, da sva se odločila in se podala na pot.

Začela oktobra pod Wildspitze in končala maja pod Großglocknerjem ... bravo midva :)

Tudi sezona turne smuke se počasi zaključuje. Smuči bodo zamenjala kolesa, pancarje gojzarji in tako naprej ... Končno prihaja poletje, ko bomo zopet počeli vse tisto, kar nas najbolj veseli. 

Zima se poslavlja in prav je tako. Bila je noro dobra, ponudila mi je ogromno turno smučarskih dogodivščin, ki mi ostajajo v lepem spominu. Veliko sem presmučal v Avstriji in tudi doma turne smuke ni manjkalo. Ko pride čas, pa bomo zopet pognali ... se že veselim :)

Hvala vsem s katerimi smo vijugali po belih strminah in se priporočam tudi za naprej ... še veliko je lepih gora in belih strmin, ki čakajo na nas :)

Hvala za ogled, pazite nase in lep pozdrav, Rok

Bivak II na Jezerih - Pod tisočerimi zvezdami

Rad sem tam, kjer so vidne lepote naše dežele

V petek 21. aprila se s prijateljem odpraviva v dolino Vrata, in sicer do izhodišča za Veliki Oltar, Dovški križ, Šplevto,... Nameniva se proti znanemu bivaku, kjer bova tudi prespala. Naslednji dan pa bova še kam skočila in se vrnila v dolino.
Bivak so leta 1936 postavili člani jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala in ga poimenovali Bivak II. Stal je na robu planote Na Jezerih na višini 2118 m, vzhodno od Rokavov, visoko nad dolino Vrat. Od tod so možna številna grebenska prečenja in pristopi na vrhove. Zaradi lege in čudovitega razgleda na severni steni Triglava in Cmira, so ga imenovali tudi kralj Julijskih bivakov.
Leta 2015 so stari bivak prepeljali v dolino in ga postavili na ogled, pred Planinskim muzejem v Mojstrani. Na njegovo mesto je prišel nov bivak, ki je skoraj identičen staremu ... in novi ima okno, z najlepšim pogledom :)
V breg se torej poženeva otovorjena malo po 18.00 uri. Pot je potekala povsem brez težav in prijetno je bilo opazovati gore, ki so se obarvale ob sončnem zahodu, pa čeprav je bilo nebo pokrito z oblaki. V zgornjem delu od Malega Matterhorna naprej se začne sneg, ki pa ga ni prav veliko. Od tu naprej naju spremlja sneg in med tem časom se je že začelo mračiti. Tema je kmalu ovila naravo, oblaki so se razkadili in pokazalo se je na tisoče zvezd.
Bivak ob najinem prihodu že gosti enega pohodnika, sicer pa je v njem prostora za 4 osebe.
Pred spanjem je sledila nočna fotografija :)
Naslednji dan po sončnem vzhodu in zajtrku s pogledom na Triglav, pa se odpraviva v smeri Šplevte in po drugi strani sestopiva nazaj do izhodišča.
Res lepa tura, ki bo vsekakor še kdaj za ponoviti ... tudi kje drugje, v kakšnem drugem bivaku, doma in v tujini :)
Uživala sva Rajko in Rok

Mali Matterhorn, sneg se začne od votline dalje

Oblaki se počasi sušijo, zvezd je vse več in več

Bivak II in Rajko z eno hudo lampo

Še moja malenkost...res je lepo

Bivak II in soba z razgledom

Dobro jutro Triglav, Slovenija :)

Ni ga lepšega, da je prvo kar zagledaš, ko odpreš oči, naš Očak. Novi bivak ima res sobo z razgledom in to takšnim, da je kos tudi najbolj zahtevnim.

Ob tem oknu je sledil okusen zajtrk, s točno tem pogledom :)

Ena najlepših panoram daleč naokoli

Za bivakom se bohotijo Rokavi in Veliki Oltar

Razgled izpred bivaka proti Triglavu in Stenarju

Notranjost, kjer je prostora za 4 osebe

Še dnevna slika bivaka

Opazovanje sončnega vzhoda je bilo izjemno. Gore so zažarele v jutranjih barvah in njihov odsev je bil viden v bivaku.

Ko se je enkrat prikazalo sonce, je postalo takoj bolj prijetno. Veter, ki je ponoči kar konkretno pihal se je umiril in dan se je začel tako, kot se šika :)

Preden se podava naprej pogledava, če sva vse pospravila za seboj in, da niso kod še kake smeti. Bivak zapreva in greva dalje. 

Trenutno je bivak še zelo lep in čist. Da bo takšen tudi naprej, smo v prvi vrsti odgovorni vsi, ki ga uporabljamo. Če bo vsak za seboj pospravil in če bomo z inventarjem ravnali tako, kot to počnemo doma, potem bo vse v redu ... ker pa vemo, da temu najbrž ne bo tako, se hitro lahko zgodi, da nas ob obisku pričaka neprijetno presenečenje.

Zdaj se podava proti Šplevti. Višje gori je snega nekoliko več. Ponekod se predira, ponekod pa zdrži tudi človeško težo. Vreme se med tem začne spreminjati in nebo počasi zakrivajo oblaki ... a razgledi ostajajo ...

Na poti proti vrhu Šplevte

Rokavi in Oltar

Dovški križ

Kanjavec, Stenar in Križ

Oltar in sedlo Grlo

Kredarica in Triglav

Z vrha Šplevte se odpraviva nazaj dol, in sicer po drugi strani čez Brinje. V zgornjem delu je še nekaj snega, nižje pa ne več. Sestop po izredno strmi poti je bil kar naporen.

Sestop, zgornji del ... levo Šplevta

Strmo brezpotje

Pogled nazaj, levo pa je pot pristopa

Razgled s poti

Bregovi so polni cvetočega Lepega jegliča ali Avriklja - Primula auricula

Po kar dolgem in napornem sestopu, naposled le prispeva do avta. Med sestopom je bilo ves čas oblačno in sonce je bilo večino časa za oblaki, oziroma se je le s težavo prebijalo čez. Po eni strani je bilo tako še najbolje, ker bi se v nasprotnem primeru kuhala.

Za konec se ustaviva še v Mojstrani pred Planinskim muzejem, kjer si pogledava še prejšnji bivak in slike na panojih.

Panoje pred muzejem krasijo tudi moje in prijateljeve fotografije

Info tabla, kjer sta prav tako moji dve fotografiji

Prvotni Bivak II, ki je bil leta 2015 prepeljan v muzej

Bivakov je pri nas kar nekaj in večina je v dobrem stanju. Nekaj je tudi bolj modernih in večjih. Pa vendar, ne glede na to, ali je bivak nov, ali je star ... vemo, čemu je namenjen. Tudi sam sem v preteklosti že bil deležen odganjanja ... češ, tule ni več prostora zate in itak bomo mi tu še najmanj 3 dni, ker še nismo vsega obletali ... pogovori so v večini bili v eni polomljeni angleščini ...

Tole je bila lepa, a tudi zahtevna tura, ob dnevu Zemlje. Ponudila je nepozabne razglede, čudoviti sončni vzhod in na tisoče zvezd. Vsekakor bo še kdaj za ponovit ... tako doma, kot v tujini :)

Hvala za ogled in lep pozdrav, Rok