Od sončnega vzhoda do zahoda...in kar je vmes - The mountains are calling and I must go: Triglav

Kaj človeka vedno znova žene v ta čudoviti svet...morda išče kaj prav posebnega, ali pa preprosto ljubezen, do gora... Vedno znova se rad vračam, v njegov objem. Triglav, 3.4.2016

V soboto 2. aprila, se v popoldanskem času odpravim na pot, in sicer ob 13.40 uri. Ker je bila ura že dokaj pozna, se odločim, da parkiram v Kurji vasi. Razlog za takšno odločitev je bil predvsem v tem, ker je cesta do Kovinarske koče zelo ozka in na njej praktično ni mest, kjer bi se dva avta lahko normalno srečala. S tem sem si resda podaljšal pot, saj sem moral prehoditi celotno dolino Krme, po drugi strani pa sem si prihranil kak živc in avto je ostal cel in čist...kar pa tudi nekaj šteje :)

Do Kovinarske koče torej peš po cesti, od koče naprej pa hop na smuči in na dolgo pot. Res je bila dolga in tudi naporna...a se je splačalo.

Ko prispem do Kredarice po več kot 6 urah hoje, je sledil mali šok...jedilnica je bila povsem polna in praktično ni bilo prazne mize...ajooo, kot poleti. Prijazno me sprejmeta dva, ki nista imela nič proti, če za njuno mizo sedi še eden več.

Spijem čaj, naredim nekaj nočnih fotk in potem pride na vrsto čas za "spanje"...V celi sobi je smrčala samo ena oseba in ta je ležala pod mano...pa sm zadel Jackpot...

Zjutraj ob 4.00 počasi vstanem, se uredim in okoli 4.30 krenem na pot. Še enkrat več se je izkazalo, kako prav sem naredil, ko sem pred časom kupil naglavno svetilko Ledlenser XEO19R. Res sveti noro noro dobro in na poti nisem imel težav...v smislu vidnosti...no, pa tudi sicer so bili pogoji za vzpon izjemno dobri.

Na vrhu počakam na prihod sonca in nato sestopim nazaj dol. Med tem časom so se tudi drugi počasi podali proti vrhu tako, da je bil sestop malo bolj živahen.

Na Kredarici obvezno kava in pozdravim še Dejana, ki je mimogrede pritekel na Kredarico (na Jalovec pa ni mogel, ker je moral biti čez eno uro že doma...hehe)

Sam pa se tudi počasi pripravim za spust...ki je bil zgoraj po trdem, na sredini nekaj mešanega in spodaj po tekoči žmohti...za piko na i pa še peš od Kovinarske do avta (prijazna TNP čuvaja sta mi tik pred ciljem ponudila prevoz smuči...sem se zahvalil in teh nekaj metrov še prehodil).

Skratka, lepo je bilo in še enkrat več se je pokazalo, da Triglav nikoli ne razočara...le pravi čas si je treba izbrati.

Sledi nekaj slik...1. bloga v letu 2016 :)

Cesta v Krmo do Kovinarske koče je lepo prevozna. Težava nastane, ko ti nekdo pripelje nasproti...po možnosti češki avtobus...

Od Kovinarske koče naprej pa po beli špuri...dan je izjemno topel, da ne rečem vroč...in sneg je seveda temu primeren

Že izven gozda...občutek pa, kot da že dva dneva lutam tu okoli...a mi lahko Kredarica pride nasproti...

Končno prva postaja na poti...če ne štejem ostalih 17, do tule.. ;)

Dan se bo počasi poslovil...ravno dovolj ga bo ostalo, da se privlečem do Kredarice

Ajooo...pa tole bo trajalo še celo večnost...včasih se povsem upravičeno sprašujem...pa kaj mi je tega treba...

Tale pa že spada v kategorijo...saj ni res, pa je...končno, še zadnji vzpon

Pred spanjem še malo nočne fotografije...se moram še malo poigrat :)

Naglavna svetilka Ledlenser XEO19R na maximalni moči sveti do vrha Malega Triglava. Svetilnost 2000 lumnov. Nastavitev fotoaparata: f6/3, 30 sekund, ISO 2500 in objektiv Tokina 16-28

Naslednje jutro po preležani noči...smrčanje pa to...se ob 4.30 odpravim tja gor, k Aljažu. Sama pot je potekala brez težav, le veter je na grebenu kar pošteno suval čez.

Na vrhu Malega Triglava si vzamem malo pavze za fotografijo

Ata še spijo...ma, ga že zbudim :)

Na vrhu...jeee...glej, glej..nekdo je pozabil zastavico...hm, kje pa je Aljaž???

...aaa, pa to si mi ti kolega...Aljaaažž :)

...in med tem, ko nagovarjam Aljaža in ga tolažim, da bo kmalu osvobojen, se prikaže...najlepši vzhod tega dne...in biti na tem mestu je res privilegij, ki je bil tokrat dan le meni :)

Tile so ga dočakali na Malem Triglavu...tudi lepo

Razgled proti vzhodu, kjer se v tem trenutku, rojeva nov dan

Dolina Vrata in gore nad njo

Gore nad Trento in še kaj se najde

Kanjavec, Krn...in še veliko snega

Tako...čas je, da se odpravim nazaj dol...prihajajo novi obiskovalci, ki bodo Aljažu delali družbo. Jaz pa se mu le še zahvalim za tole čudovito jutranjo zgodbo...in seveda sem mu obljubil, da se ponovno vidiva...ko bo čas za to...

Trije gredo gor...za njimi pa so še trije...in tako naprej

Srečno naprej

Planika

Greben Malega Triglava

Mali Triglav je lepo shojen in prostora je tule dovolj

Še nazaj se ozrem in potem nadaljujem naprej in dol

Sestop na Malem Triglavu...lepo je shojeno...

...in tudi prečka ne povzroča težav...najtežje mesto sledi kmalu za tem!!!

Tule je precej zoprno...sneg je bil ob mojem sestopu suh in stopi bolj krhki...previdno in počasi!!

Jooj, zdj pa že kavo voham...mmmm...

Ob tem pogledu pa si lahko rečem le...ja lepo je bilo...škoda, ker ne štejem več svojih pristopov in obiskov naše najvišje gore...prvi sega v daljno leto 1987, od takrat in vse do danes, pa se jih je nabralo že zelo veliko..in želim si jih še :)