sobota, 5. avgust 2017

Monte Rosa - najmogočnejša gora (masiv) v Alpah

Vrhovi Monte Rose v jutranjem soncu

Sobota, 5. avgust 2017


Kot rdeči ognjeniki, se zjutraj dvigajo proti nebu. Žarijo v soncu in vabijo nas, da jih obiščemo. Popeljali nas bodo v svoj čudoviti svet, svet ledenikov in visokih vrhov. Tu veljajo drugačna pravila, njihova pravila in prav je, da jih upoštevamo.


Razmišljam kako nastane nekaj tako čudovitega, kot je gora, na katero vas bom popeljal skozi besedo in sliko. Že sem bil enkrat tu ... pa ne le tu, tudi na drugih gorah sem stal ...
Ampak tu ... biti tu, je nekaj izjemnega. Ta gora me je dobesedno potegnila k sebi in imel sem občutek, da je obiska zelo vesela in da ga je čakala ... počutil sem tako varnega v njenem naročju in bil sem zelo vesel, da jo ponovno vidim. Gora je pripravila kraljevski sprejem.
S prijateljem sva to turo načrtovala že od februarja in od takrat ni minil en dan, da ne bi pomislil nanjo. Pogledal sem veliko slik, filmčkov in prebral številne zapise. Že res, da sem tu že bil, a zdaj bo vendarle drugače. Zdaj bo tura speljana v lastni režiji in za vse bo treba poskrbeti ... saj se ne moreš kar usesti v avto in se odpeljati na pot ...

Kdor čaka, dočaka. Matevž to od zdaj naprej, dobro ve ... kako je vse skupaj videl in doživel, si poglejte v njegovem blogu.
Vse se je začelo v četrtek 3. avgusta, ko se okoli 12.00 ure odpravim na pot. Malo po 13.00 uri poberem še Matevža in to kar pred firmo, kjer dela ... da ne bova zgubljala časa ...
Sedaj je pred nama dolga pot, ki naju bo vodila čez mejni prehod Fernetiči in naprej proti Milanu. Dan je peklensko vroč, ceste polne pločevine ... a na srečo vse poteka tekoče. V Milano prispeva med 17.30 in 18.00 uro, temperatura zunaj pa 41°C ... Tu je nastal tudi krajši zastoj pred cestninsko postajo in zaradi nesreče, ki se je zgodila za njo ... kasneje sem bil priča še eni nesreči, ki se je zgodila tik za menoj .. še dobro, da se vame ni kdo zaletel. Tisti, ki ste že kdaj vozili po Italiji veste, kako tu vozijo ...
Iz Milana nadaljujeva naprej po avtocesti, ki vodi proti Torinu, nato pa naju navigacijska naprava usmeri proti goram in dolinam. Zadnji del poti opraviva po slikoviti dolini in še preden se je stemnilo prideva na cilj. To je lepa vasica Alagna.
Zapeljeva se v kamp, ki je takoj na začetku vasi. Imela sva malo sreče, da sva dobila zasilno parcelo, ker je kamp poln, rezervacije pa nisva imela. Začelo se je torej obetavno, a šotor bo treba zjutraj podreti in pospraviti ... ko prideva nazaj, pa bova dobila nov prostor.
Ker sem vedel, da bova v soboto, ko se vrneva dol sestradana, nama naročim še pico ... o kateri sva potem dolgo sanjala hahaha :)
Po večerji se odpraviva k počitku, jutri pa se začne čisto zares.

PETEK 4. 8. 2017 - Vincent Piramide 4215 m


Obetali so se vremensko lepi dnevi, zato se jutra oba razveseliva. Po obvezni kavi, pospraviva šotor in se pripraviva za vzpon. Avto pustim v kampu na parkirišču, kjer bo na varnem. Naju pa pot najprej odpelje proti gondoli, ki vodi na Punto Indren ... naj se Monte Rosa končno začne ... juhej :)

Že nad višino 3000 m
Pod kočo Capanna Gnifetti
Tu na tem mestu si ponovno nadeneva dereze in se pripraviva za vzpon čez ledenik. Temperatura je precej visoka, kar se kaže na ledeniku, saj voda teče iz vseh strani ...
Pod kočo sledi krajši plezalni del, ki je dobro zavarovan.

Rifugio Capanna Gnifetti 3647 m
Levo Lyskamm, desno Vincent Piramide ... vmes pa razpokan ledenik
Fotograf na delu ... to je njegov dan :)
Brenčač :)
Ta dan so oskrbovali kočo, zato je helikopter pogosto priletel. Pred vrati je vikend in je potrebno kočo dobro založiti ... Vikendi so v tem času običajno polni.

Tudi midva sva prespala tule ... a o tem več v nadaljevanju
Mogočni Lyskamm Oriental 4527 m
Seraki, ki so se ob vročem soncu podirali in grmeli v dolino
Naveze na poti ... tudi midva bova kmalu tam

Pri koči sledi pavza, ki jo izkoristiva za fotografijo. Vreme je res lepo, čeprav se v daljavi že vidi oblačnost, ki se počasi pomika proti nam.
Pripraviva se za prvo turo, in sicer se bova povzpela na Piramido Vincent 4215 m, ki jo večina uporabi za aklimatizacijo ... pa jo bova še midva.
Za kočo sledi krajši zavarovani spust na ledenik, potem pa se začne zares. Ledenik je spodaj kar razpokan, a je pot lepo speljana. Na ledeniku se naveževa.
Med tem se vreme začne spreminjati, saj do nas pridejo oblaki, ki so poskrbeli, da so se gore občasno zavile v meglo ... tudi veter se že čuti ...

Že mimo razpok do prvega vzpona
Razpoke ob poti
Pot je varno speljana mimo vseh večjih pasti ... a previdno !!!
Balmenhorn 4167 m, kjer se nahaja bivak Giordano in zadaj Corno Nero 4322 m

Tule na tem mestu zavijeva desno proti Piramide Vincent. Meja 4000 metrov je že presežena, a zaenkrat še nimava večjih težav, razen utrujenosti. Veter se krepi.

Vršni del Vincent Piramide ... do vrha je še dolga
Vzpon proti vrhu, zadaj Lyskamm Orientale 4527 m in Naso del Lyskamm 4272 m na levi strani
Vrhovi v masivu Monte Rose
Z leve: Balmenhorn 4167 m, Corno Nero 4322 m in Punta Parrot 4432 m
Vrh Piramide Vincent 4215 m
Veselje na prvem 4000aku letos ... bravo, bravo in čestitke Mato za najvišji vrh, do tega trenutka. 

Razgled z vrha

Na vrhu sva nekoliko utrujena in še zebe naju, saj veter kar lepo piha ... potem pa so tu še oblaki, ki na vsake tolko zaprejo nebo. Pozna se tudi višina.
Višina, veter, mraz in tudi megla so bili razlogi, da nisva nadaljevala naprej po začrtani poti. Balmenhorn sva zato izpustila in tudi misel na to, da bi noč prebila v bivaku, je bila soglasno odpovedana. Zato se odpraviva le še dol do koče, kjer bova preživela noč ... glede na to, da nimava rezervacije bo še zanimivo. Seveda upava, da se bo našlo kaj prostora v koči.

Malo nad kočo ... med tem časom se je nebo povsem zaprlo
Krajši zavarovan vzpon, z ledenika do koče
Ledeniški svet pod Monte Roso

Tako, za prvi dan bo hoje dovolj. Zdaj je na vrsti še tisti malo bolj zoprn del, in sicer: dobiti posteljo v koči, ko si brez rezervacije ...

Taktično pristopim k pultu in mladenko vprašam, kako se ima ... steče kratek pogovor in med tem povem za malo težavico, ki jo imam ... soba, aja pa rezerviral nisem nič ... lahko tudi na klopci spiva in itak bova okoli 2.00 ure šla ... in lačna k volka, žejna k pajka ... samo to bi rad ...
Nadaljevanje je bilo dokaj čudno, ko se mladenka prime za glavo in odhiti v kuhinjo ... ej, pa samo dve postelji bi rad ... kaj, a jih pečete ???
Čez kratek čas pride nazaj in me povabi v kuhinjo ... ok ... zdaj bom pomival posodo si rečem ... vse naredim, samo da prideva do postle ...
V kuhinji še ena mladenka ... pa dobr, js sm pršu u nebesa hahah ...
No, tukaj pa zadevo rešimo in šefica ... sklepam tako ... najprej vpraša, kam pa bosta šla ob 2.00 zjutraj ?? Povem kakšen je plan in jo pomirim ... zatem pa ona pomiri mene, ko mi pove, da bova dobila sobo za prespat, večerjo in še zajtrk ... Pa js sm car si rečem ... najprej v kampu in zdaj še tu.
Je pa dejstvo, da če bi vedel, da bova prespala tule, bi rezerviral ... tako pa ... eh ... konec dober, vse dobro :)
Ko izpolnim list s podatki in plačam (seveda pustim napitnino), grem še ven po Matevža in ga razveselim, da bo spal v postli ... še preden sm povedu do konca, že je bil za šankom in naročal dva ta velka ... jap, ko je otrok vesel, potem je vesel :)

2 x grosse bier ... und zvei mal haha

Soba številka 12

Sledila je namestitev v sobici številka 12 ... veliko pivo zunaj ... in ob 19.00 večerja za mizo številka 18 ... Večerja je bila odlična in obilna ...lazanja, juha, pečeno meso, zelenjava, pečen krompir in za konec še sladica. Kdor je tu lačen, si je sam kriv.

Zgledno in lepo urejena jedilnica 

Naj omenim še, da so nas zelo lepo postregli. Osebje je bilo vedno nasmejano in dobre volje ... prav noben ni bil zdolgočasen in vsi smo uživali ... tudi to daje tem kočam poseben čar :)
Punce, hvala za vse, kar ste naredile za naju ... res, vsa čast :) 

Vreme med vsem tem časom, je bilo dokaj oblačno in samo upala sva, da bodo zjutraj zvezde ...

Sledilo je spanje ... in kmalu budilka ... a ne ne, sm jo prehitu hahaha :)


SOBOTA 5. 8. 2017 - 

Signalkuppe (Punta Gnifetti) Capanna Regina Margherita 4554m in Punta Parrot 4432m


V soboto zjutraj sva pokonci ob 1.15 ... prva stvar, ki jo naredim je ta, da pogledam ven ... jaaa, to je tooo ... zvezde in gore v mesečini :)
Sledil je zajtrk ... in to zelo dober zajtrk. Po njem pa priprava opreme in ob 2.20 sva že navezana ter pričneva z vzponom.
Ker sva bila aklimatizirana, je vse skupaj potekalo zelo lepo in brez težav. Tudi časovno sva bila odlično na poti. Nočni vzpon je bil nekaj posebnega, saj ne hodim ravno pogosto nad 4000 m v temi. Noč polna zvezd in mesečina ... pa sneg, gore in bivak ... pavza ...
V zadnjem delu so se začele pojavljati težave v smislu glavobola in utrujenosti. Zadnji vzpon na sedlo je bil res zahteven ... a sva ga zmogla in še pravočasno prišla na sedlo, kjer sva uživala v najlepšem sončnem vzhodu, ki si ga lahko zaželiš.
Do vrha Signalkuppe in Capanne Margherita je sledil še zadnji vzpon in uživanje se lahko začne. Kava na višini 4554 m je ODLIČNA ... razgled je ... ni besed ...
Po pavzi se odpraviva nazaj na sedlo, kjer mene zelo tiši še na Zumsteinspitze 4563 m ... morda je zmanjkalo malo odločnosti, morda sva bila preutrujena ... ali pa je bila kriva kar precejšnja gneča na ozkem grebenu ... ne vem ... vem pa, da me Zumsteinspitze še čaka ... videl sem jo in bila je tako lepa..
Naju pot v nadaljevanju ponese še na Punto Parrot 4432 m in čez eleganten greben sestopiva nazaj na sedlo. Nadaljujeva v smeri koče in se mimo nje spustiva nazaj do gondole, ki naju varno pripelje v dolino. Vreme vseskozi izjemno in zelo toplo ... bil je popoln dan na gori ...
V Alagni se v kampu zrihtava in nato spijeva zasluženo pivo .. več jih je bilo ... in jaaa, PICO MAVA joooj ... kumi čakam ...

Takole zgleda jedilnica, ki je pripravljena za zajtrk
Pogled, ki je obetal veliko ... in to zelo veliko ... vetra nobenega
Slovo od koče ... punce še enkrat hvala za vse ... ve ste carice :)
Bivakiranje pod Balmenhornom ... tule smo že preko 4000 m
Zumsteinspitze 4563 m ... popolnoma me je prevzela
Ko se prebuja dan na višini skoraj 4500 m
Včasih so nam dani čudoviti in enkratni trenutki ... pa se jih takrat niti ne zavedamo
Sončni vzhod na sedlu
Cervino - Matterhorn 4478 m
Zumsteinspitze 4563 m in Duforspitze 4634 m
Duforspitze je najvišja točka Monte Rose in Švice...hkrati pa je to drugi najvišji vrh v Alpah
Še malo bližje ... lep obisk
Jutranja energija, ki človeka ponese v nek drug svet ... če sedaj umrem, bom z nasmehom na obrazu ...
Mischabelgruppe: Alphubel, Taschorn, Dom, Nadelhorn in Lenzspitze
Rimpfichhorn in Allalinhorn
Breithorn 4164 m
Lyskamm spredaj in zadaj Mont Blanc, Mont Mautid in Mont Blanc du Tacul
Čisto na desni se vidi Aiguille du Midi
Prihod na Signalkuppe 4554 m visoko ... še enkrat čestitke prjatu, tole bo tvoja nova višinska meja ...
Naveza, ki nikoli ne razočara ... to sva midva :)
Razgled z najvišjega balkona v Evropi
Capanna Regina Margherita 4554 m
Razgled je res lep
Alpe, Alpe ... Alpe ... lepe so in mogočne
Tile dve že poznamo
Najbolj znana gora ... največkrat fotografirana gora ... ena najlepših ...
Lyskamm 4527 m, kjer poteka meja med Italijo in Švico

Počasi je čas, da se odpraviva nazaj dol. Dan je še mlad, pred nama pa še kar nekaj vrhov, ki presežejo mejo 4000 m.
Na sedlu se kasneje odločiva, da se na Zumsteinspitze ne bova povzpela, ampak se bova preko Punte Parrot vrnila nazaj v dolino.

Zadaj obiskani vrh s kočo, ki je pri obeh od sedaj naprej najvišja točka na kateri sva stala ... jaz že drugič tule ...
Eni gor, drugi dol ... zadaj Nordend 4609 m
Naslednji cilj je Punta Parrot (Parrotspitze) 4432 m, ki ima čudovit vršni greben
Razgled s poti v smeri Alagne, ki je daleč spodaj ... joj, pica pa to :)
Razgled s Punte Parrot je eden lepših tod okoli
Greben je nadvse zanimiv in kar zračen - Parrotspitze 4432 m
Najvišji vrhovi v masivu Monte Rose
Izjemen pogled na vrh, kjer sva stala še ne dolgo nazaj
Ostajaš na seznamu in zaradi tebe se bom še vrnil semkaj
Najvišja tod okoli
Weisshorn 4506 m
Ni treba veliko, da je človek srečen ... tule je vsak :)
Nadaljujeva s sestopom po ozkem grebenu, kjer ne sme biti napake!!
Vincent Piramide, Corno Nero in Ludvigschohe
Lyskamm ... pogled s sedla

Sestop poteka lepo počasi in prav nikamor ne hitiva. Pozna se nama utrujenost, saj sva na nogah že od druge ure zjutraj.
Med tem se proti gori valijo množice ljudi in tu srečaš prav vse ... tudi takšne, ki tule nimajo kaj iskati ...
Že res, da Monte Rosa na prvi pogled zgleda enostavna ... a temu še zdaleč ni tako. Če drugega ne, moramo računati z veliko višino, ki naredi svoje.
Mimo koče sestopiva čez ledenik, kjer si privoščiva pavzo za kosilo.

Pri koči je nepregledna množica ljudi, ki čakajo na ... kdo ve ...
Punta Indren v daljavi ... ja, ko rečeš končno :)
Alagna je idilična vasica pod Monte Roso

Tri gondole so naju varno pripeljale nazaj v dolino. Vreme je povsem poletno z visokimi temperaturami, ki so v tem trenutku blizu 30°C, kar je za te kraje zelo veliko.
Sledil je še sprehod do kampa, tam pa najprej hladen tuš in hladno pivo. Nato sva si postavila šotor, saj so nama dali novo parcelo ... potem pa je sledilo tisto, na kar čakava že od četrtka zvečer.

Pica, pica picaaaa ... kje si, da te pojemmm hahah ...

V kampu sva dobila res dobro pico, ki je še kako sedla. Osnova je margerita, potem pa si sam izbereš dodatke po želji ... in točno to sva tudi naredila ... zraven še ohlajeno pivo in zaključek ture je bil več kot popoln :)

Odlična je ... in na tem kraju v tem trenutku je tole najboljša zadeva ever and ever
Kamp v Alagni je velik in lepo urejen ... priporoča se rezervacija

Pravijo, da je z glasbo lepše in še kako prav imajo. Tule je še video posnetek tele res izjemno lepe in nepozabne ture ... prepustite se, da vas prevzame poezija Monte Rose in se sprehodite z nama do vrha :)



Naj za konec navedem še nekaj podatkov. V prvi vrsti je potrebno vedeti, da je tura zahtevna in da se je potrebno peljati zelo daleč. Vožnja vzame približno 7 do 8 ur.
Od opreme je obvezna komplet zimska ... dereze, cepin, pohodne palice in dobri čevlji ... tudi gamaše.
Plezalni pas in ledeniška vrv, za navezo ... in vse, kar je potrebno, da se naveza naredi.
Komplet toplih oblačil, kot jih nosimo v zimskem času ... vetrovka, rokavice, kapa, podkapa, pajkice, puhovka, ...
V nahrbtniku mora biti dovolj vode, da jo sproti in po malo pijemo ... energijske ploščice, napitki ...
Midva sva imela komplet za kuhanje, ki nama je prav prišel.
Sončna krema in sončna očala.
Termovka za čaj.

V okolici je dovolj koč, kjer se lahko kaj toplega poje. Priporočam nočitev v Capanna Gnifetti na višini 3647 m ... v kolikor je ta polna, je malo nižje Mantova.

Stroški: gondola povratna 40 €, polpenzion in nočitev v koči 70 €, parkirnina v kampu za avto 2 € na dan, ko vas ni v kampu ... ostale cene so običajne kot so v kampih.
Potem so tu še stroški prevoza in cestnine ... to pa ve vsak pri sebi, kolk mu avto pokuri :)

Res sem vesel, da je tura uspela ... z malo sreče sva dobro prišla čez. Ne vem kdaj, ampak enkrat se zagotovo spet vrnem k njej ... do takrat pa ...

Hvala vsem vam, ki ste si vzeli čas za tale blog zapis. Morda je nekoliko daljši upam, da ni dolgočasen in da je odgovoril na kako vprašanje. Razmere na gori se spreminjajo, zato bodo drugo leto gotovo drugačne ... a razgledi ostajajo isti :)

Če ima kdo še kako vprašanje, naj mi piše. Objavo lahko delite naprej :)

Lep gorski pozdrav, Rok




Ni komentarjev:

Objavite komentar