Biti zraven, ko se prebuja nov dan je neprecenljivo...jutro te lahko ujame kjerkoli, globoko v dolini, še lepše pa je, če ga prehitiš in si pred njim na vrhu.
Veličina ujetega jutra na vrhu gore mi pomeni največ. Takrat dobim vse, kar si človek lahko zaželi, pa čeprav traja le trenutek in potem izgine v nov dan...v nov dan, poln lepih in nepozabnih doživetij, v tem čudovitem gorskem svetu.
Stenar je na prvi pogled tragična gora Julijskih Alp, ker ima to smolo, da stoji zraven Triglava. Večina gornikov ga dobro pozna, še veliko več pa je takšnih, ki ga le bežno opazuje med tem, ko "napadajo" Triglav.
Ima pa Stenar nekaj, česar druge gore pri nas nimajo. Namreč, njegova lega je tako imenitna, da ponuja najlepši pogled proti Triglavu in njegovi veličastni severni steni. Ko jo človek gleda od tukaj, nanj napravi mogočen vtis... Tudi vrh Triglava je na dosegu roke.
Prav nič ne boste zgrešili, če se boste na Stenar odpravili lovit sončni vzhod. Kar ponuja ta gora, je res vredno doživetja.
Sam sem se na vrh Stenarja po sončni vzhod tokrat odpravil že četrtič in prav vsakokrat me je pozitivno presenetil. Tudi tokrat je bilo tako. Ne samo, da sem zopet bil deležen imenitnih barv in jutranjih razgledov, ob povratku čez Sovatno, me je ob poti pričakala čreda izjemnih kozorogov.
Skratka, spet ena nepozabna tura, v Kraljestvu Zlatoroga.
Uživajte ob ogledu fotografij, ki so nastale 26. 10. 2014
Pogled proti Razorju...trda tema, ura pa ponovno dve zjutraj...
Že ob tem pogledu sem vedel, da bo tudi tokrat lepo...in sem že komaj čakal, da se jutranja predstava začne. Noč je bila dokaj jasna, a zelo vetrovna in hladna. Zato še toliko bolj čakam, da pride sonček na plano...in me ogreje...
Na vetrovnem vrhu in Razor
KSA na obzorju...tokrat je tam padlo več snega, kot tule...tudi Dobrča je zunaj
Zaradi tega se na Stenar vedno splača priti. Takšnega pogleda na Triglav ni nikjer drugje...še oblaki so se prav lepo postavili...vse je popolno...
Kdor čaka, dočaka...končno se je le prikazal...ura 6.20...tm okoli nek... Na levi se vidi stolp na Krvavcu...
Takole zgleda sončni vzhod s Stenarja, na zadnjo nedeljo v mesecu oktobru. Rjavino poznamo...
Škrlatica in gore na drugi strani...te so res nekaj posebnega in tam je vse...kdor pride, ta ve...
Čudovit pogled proti vzhodu, od koder prihaja sonce...in z njim nov dan...
Od tu se jo vidi v celoti...nikjer drugje je ne boste videli tako popolne...in tako veličastne...
Stenar je gora, s perfektnim pogledom na Steno...
Še en prekrasen pogled...tokrat v smeri Kanjavca, Lepega Špičja in Bovškega Gamsovca... Nad gorami pa lepi od sonca ožarjeni oblaki... Stenar je res zakon :)
Zdaj žari tudi nad našim Očakom...
Zdaj so zažarele tudi gore...in to je tisto, kar sem čakal...in to je tista +++ energija, ki potem drži cel delovni teden...hočem še, hočem več...
Človek lahko še oslepi...
Bovški Gamsovec v prvih sončnih žarkih danes
Kaninsko pogorje
Jalovec, Razor in Prisojnik...spodaj Križ
Obvezen avtoportret na vrhu z Očakom in Steno v ozadju...
...grem še na drugo stran...naj se vidi še Škrlatica :)
Zlato morje...hm, nekje sem ga že videl, pa ne dolgo nazaj :)
Jalovec
Dnevna proti Dobraču
Možic na vrhu
Razgledi so enkratni...
Sneg v zgornjem delu Sovatne
Ob sestopu se mi nasmehne sreča...kozorogi so bili ob poti in se niso kaj dosti zmenili zame... Res čudovite živali in tule je narava zadela v polno :)
Dolomiti imajo posebno mesto...res posebno. Tokrat sem jih obiskal petič in imel sem kaj videti. Želja je bila le ena, in sicer doživeti jesenski čas v tem čudovitem koščku sveta in uživati maksimalno...tudi v fotografiji :)
Na dvodnevno pot se odpravim v petek 17. oktobra ob 19.00 uri. Tokrat grem čisto sam, kajti tistih nekaj, ki sem jih povabil s seboj, žal niso imeli časa...pa drugič, jesen je vsako leto...
Prvi postanek naredim pred Karavankami, drugega pa v Avstriji, ko me...pazi zdj...ustavi policija. Hahaha...imam pa res srečo...in ne, tokrat se nisem zgubu, sem na pravi poti...kontrola pač. Ok, pa se na hitro pomenimo in, ko povem, da grem odkrivat lepote jeseni v Dolomite mi lepo prijazno zaželita vse dobro in srečno pot.
Na prelaz Falzarego pridem okoli pol polnoči. V avtu si podrem zadnje sedeže in si napravim ležišče...ja, kr luksuz no...placa dovolj.
Malo po 4.00 uri zjutraj se začne...
Zdaj pa vas povabim, da se mi pridružite na popotovanju skozi jesenske Dolomite. Pot do konca bloga je kar dolga, ker sem oba dneva združil...bo šlo??
1. DAN, SOBOTA 18.10.2014 Monte Lagazuoi Piccolo 2778m - sončni vzhod; Rifugio Nuvolau in Cinque Torri
Kot že rečeno se na pot podam nekaj po četrti uri zjutraj, ob 4.19, če sem čist natančen. Prvi cilj je Monte Lagazuoi Piccolo 2778m, ki se dviguje nad Falzaregom in nudi prekrasen razgled. Do vrha sem potreboval slabi 2 urci lahkotne hoje...tudi fotkal sem med potjo.
Malo pod vrhom je koča in zgornja postaja žičnice. Na vrh pridem približno eno uro pred sončnim vzhodom...in sumim, da bo brutalno...in nisem se zmotu...bilo je maxi brutalno :)
Ko se napolnim z valom...ma, z valovi pozitivne energije, lepo počasi sestopim po poti vzpona. Po zajtrku nadaljujem z jesenskim odkrivanjem Dolomitov, in sicer v okolici Falzarega. Okoli Monte Averau in proti Rifugio Nuvolau. Ne pozabim pa niti na Cinque Torri...
Nastala je pisana paleta fotografij.
Uživajte ob ogledu :)
Dobro jutro...joooj, koliko zvezd...grem pa naravnost (okoli) tja gor...
Tudi nekaj malega lunce je še na nebu...
Le kaj bi bilo, če bi se vse usule na zemljo...spremljam tudi čudovite utrinke, ki je kar veliko...
Na vrhu in jutranji svit. V daljavi pa znana obrisa: Punta Sorapiss 3205m in Antelao 3264m
Tegale tudi poznamo - Monte Pelmo 3164m
Hehe...takole to gre...na žalost čisto sam, a obkrožen z mogočnimi gorami...vsak trenutek bo eksplozija jutranjih barv...
Pogled proti zasneženi Marmoladi in Piz Boe. Na obeh sem letos že bil...no, na Piz Boe grem jutri, in sicer ulovit sončni vzhod...mi je od prvega obiska ostal še veliko dolžan...ok, pir je bil pa dober :)
Dva možica in dva velikana tam zadaj...za menoj pa...jah, gre kr daleč dol...
Tole pa je Mama Dolomitov malo od bliže...res je mogočna in zjutraj je najlepša :)
No, zdaj pa se bo počasi začelo...gore se prebujajo, nebo počasi dobiva tisto pravo podobo...
Lep in prostoren vrh Monte Lagazuoi Piccolo 2778m
Pogled proti Monte Pelmo in Monte Civetti...jutro je najlepši del dneva :)
Na vzhodu je že vse pripravljeno na prihod sonca. Tudi sam ga že nestrpno čakam...pridi, le pridi...
Jutranje lepote jesenskih Dolomitov...
Piz Boe...jutri jutri, ob tem času, se vidiva :)
Skoz jo imam na muhi...čakam, da jo obsijejo prvi sončni žarki...
Tako, sonček je pokonci juhej :)
Marmolada je obsijana...čudovita je...
Rifugio Lagazuoi...levo zadaj Antelao in desno Monte Pelmo
Evo, pa je sonček pokukal tudi semkaj k meni :)
Za tole se vedno splača malo prej it na pot in...
...jutranji pozdrav soncu :) :) :)
Spodaj je Passo Falzarego, kjer sem startal...
Žarki bodo počasi pregnali meglice in dan bo kmalu zasijal v popolnosti
Pa vendar nisem bil sam...tile so bili res prijazni in tudi jedli so mi z roke :)
...zviiizzzzz...in koščka kruha že ni več...ko poješ, pa pridi spet kaj naokrog...med tem nahranim še druge, ki niso tako korajžni :)
Dan se je že lepo naredil in počasi se bom premaknil nazaj do izhodišča...tole je namreč šele začetek mojega foto vikenda in potepanja po Dolomitih...čeprav sem sam, bom užival maxi...
Monte Civetta 3220m...še je v lepem spominu...ferrata je dolga...
Med sprehodom proti koči, pogledi uhajajo tudi proti Tofanam...
...in Marmoladi, ki je res kot na dlani...
Pravzaprav me prevzame vsaka gora, ki je tukaj...tole bi lahko počel vsak dan...
...in sem pri koči...tole so nebesa v malem...tule je res noro lepo :)
Sestop poteka ob smučišču...in ja...res je lepo...tamle so Tofane, ki bi jih dosegel z roko...če bi bila malo daljša...ampak, samo malo :)
Ves čas sestopa jo gledam. Nisem še stal na njenem vrhu, bom pa zagotovo enkrat. Morda pa bodo Tofane moj naslednji cilj, ko spet obiščem Dolomite tako, da ni vprašanje ali, ampak kdaj...še kdo??
Pogled na zgornji del smučišča...ko sem šel ponoči tule gor, se mi ni niti približno sanjalo, kje je koča...vedel sem samo, da je tam gori nekje...no, zdaj vem spet nekaj več :)
Imam pa občutek, da se tukaj še skale obarvajo rumeno...da o zlatih macesnih tam spodaj ne govorim...
Monte Averau in Rif. Nuvolau...no, zdaj že lahko povem, da sem se odpravil do koče. Kako je bilo, boste videli v nadaljevanju bloga...
Tukaj sem se šel nočno fotografijo
Ajej...pa je res mogočno lepa...in tudi gondola je med tem že začela z vožnjo...
Tale je na poti proti vrhu...
...tale pa se vrača po nove potnike, ki že čakajo spodaj...
Tako, pa sem spodaj. Najprej bo sledil zajtrk na prostem, potem pa se podam v te konce, ki so na drugi strani prelaza...mogoče odkrijem kaj novega...dan je še zelo mlad in časa imam na pretek...pa še nihče me ne preganja :)
Še ena jesenska...zdaj pa grem naprej...
Tako, za menoj je prva pustolovščina današnjega dne. Tale sončni vzhod je bil res lep in vredno se je bilo potruditi. Priznam, da sem nekoliko utrujen, ampak nekaj me žene naprej...zato grem dalje odkrivat lepote Dolomitov.
Pot sem nadaljeval v smeri Rifugio Averau. Jezero, sem na žalost zgrešil, ker sem šel previsoko...pa drugič. Ljudi je bilo kar nekaj tako, da vendarle nisem bil čisto sam.
Šele sedaj, ko je nastala tista prava dnevna svetloba, pa sem videl, kako lepo zlati so macesni in kako lepa je jesen...
Če ste še pri močeh, potem nadaljujemo in gremo dalje uživat v tem lepem jesenskem dnevu...pa še nekaj, prav nihče nas ne preganja :)
Na začetku nekdo ovohava za menoj in hodi po mojih stopinjah...prav prijazen je tale kuža...hov, hov, ne gremo še domov :)
In takoj je jasno, kam bodo pogledi najbolj zavijali...proti Tofani di Rozes
Takole z dvema stražarjema v zlati opravi, je videti prav kraljevska :)
Narava je res najboljši slikar...točno ve, koliko barve je potrebno dodati, da človek obstane...
Razgled...je pa v živo...no ja, še lepše...
Pogled nazaj proti Monte Lagazuoi Piccolo, kjer sem pričakal prelep sončni vzhod. Napolnjen s svežo energijo sonca, grem naprej...samo sledim poti, nič drugega :)
Monte Averau 2649m...čist me je prevzel...
Na Cordo Negro pelje s te strani enostavna pot. Kar nekaj jih je šlo na njen vrh...in imeli so kaj videti...
Tole pa je Tofana di Rozes v vsej svoji lepoti...
Pogled se mi zdaj odpre še na drugo stran proti Passo di Giau 2230m. Čez ta prelaz smo šli prvič, ko smo se odpravljali proti Marmoladi...
Vidi pa se tudi že Rifugio Nuvolau...tja gor sem namenjen...res top dan tole dans...pa še ni konc :)
Ohojoj...ponovno se odpre prelep pogled proti Marmoladi...ajej...res mam srečo danes...
Grem naprej...pot je tako prijazna, da me kar posrka...razgledi z nje pa edinstveni...
Tole je pogled nazaj...Marmolada, kaj pa drugega :)
Aaaauuučččččč...to pa boooliiiiiiii...porezu sm si prsteeee...
Zdaj se odprejo razgledi tudi na drugo stran proti Cortini...glej glej...tam je Monte Cristallo pa Punta Sorapiss...
Tole pa je prečudovit pogled proti Piz Boe...res je mogočen in jutri bom gledal od tam, sem...
Jesenski šopek za Marmolado :)
Takšen pa je razgled z Rifugio Nuvolau...spredaj je Monte Averau, zadaj Piz Boe...
Približani Passo Pordoi...še danes se odpravim tja :)
Proti Monte Pelmo in Monte Civetti...spodaj Passo di Giau
Mogočni Antelao 3264m...Kralj Dolomitov
Rifugio Nuvolau 2575m stoji na lepem kraju in ponuja prelepe razglede...in je lahko dostopna :)
Tole je za napolnit dušo in srce...pa to kar za nekaj časa...
Tudi kakšen metuljček je priletel mimo in se za hip ustavil pri meni...da sva se skupaj grela na sončku...res lepo je tukaj :)
Vse tri Tofane in spodaj Cinque Torri, kamor se tudi še odpravim danes...dan je namenjen uživanju in to tudi počnem...juheeej :)
Še en pogled na Monte Averau...tule gor vodi ferrata...ne poznam je, ker še nisem bil gor...zgleda pa čist hud...
Tale gora v daljavi je pritegnila mojo pozornost. Nekje sem zasledil, da se imenuje Five Fingers, ali Five Sisters...ne vem...če kdo pozna... :)
...in še ena v tej smeri...čisto desno je vrh Averau...spredaj spodaj pa že prej omenjena Corda Negra...
Paleta gora...Sorapiss in Antelao
Res je vse nazobčano in kipi proti nebu...modremu nebu...
Zdaj sem pa že čisto blizu Petim stolpom...zadaj se šopirita Tofani (Rozes in Mezzo), na desni strani pa je Monte Cristallo in pod njim Cortina
Pogled na drugo stran...jooj, pa kaj si ti ja noor...kako je lepooo...ma, niti malo ni žal, da sem zdaj tukaj...res ne...ajej...
Cinque Torri...pa sem le prišel tudi semkaj...in še enkrat, Dolomiti so res raj za kolesarje in resno razmišljam, da bom sem prišel tudi z biciklom...in spet v tem lepem jesenskem času, ko je tudi ljudi precej manj, kot poleti...poti po smučiščih so res lepo urejene...
Cinque Torri, Punta Sorapiss in Antelao...spodaj pa raj za kolesarje...uf, to mora bit res užitek...
No, to sem pa jaz...in res se imam fajn, pa čeprav sem šel sam v te konce...uživam koker vem in znam... :) :) :)
Že tako je lepo in vse je v zlatu...potem pa se prikažejo še tile lepi beli oblaki... Tole si moram ogledati od bliže...
Tega zdaj že dobro poznamo...
Telih špic pa ne poznam...ampak, so lepe...
Še zadnji pogled proti petim stolpom...
Tamle sem bil danes zjutraj na sončnem vzhodu...Monte Lagazuoi Piccolo...in energija vzhajajočega sonca še vedno deluje...
No, zdaj se bom počasi odpravil nazaj proti prelazu Falzarego...pot je še kar dolga, a v tako lepem okolju sploh ni bojazni, da se bo vlekla...gremo??
Tile ob poti so kot mali zlati princi, ki me spremljajo že skoraj ves dan...
Prijazna pot, s pogledom na Tofano di Rozes
Uživam v prečudovitih pogledih...
Koliko zlatih palic je ob poti...in veste kaj, prav vse je zastonj...
Še nekdo me budno spremlja...in pazi name, da se mi kaj ne zgodi... Monte Averau...tudi tebe enkrat obiščem, saj se bom semkaj zagotovo še vrnil...že prihodnjo jesen se spet vidimo :)
No tako, pa sem na cesti...zdaj me čaka še približno pol urce hoje do avta, ki je parkiran na prelazu... Med potjo pa bom seveda užival v teh prelepih razgledih...saj sploh ne vem, v katero smer naj gledam...
Okoli Punte Sorapiss so se nabrali oblaki...kaj pa če se skušajo povzpeti nanjo...danes, ko je tako lep dan in gora ni v megli...
Evo, pa sem pri avtu...sem kar vesel, da se je pot končala. Še enkrat se zazrem proti Monte Averau, ki me je spremljal praktično celi dan...pravzaprav sem ga obhodil...danes se nanj nisem povzpel.
Tako, zdaj si na hitro pripravim kosilo, da pojem vsaj nekaj toplega, potem pa se odpeljem na Passo Pordoi, kjer bom prespal.
No, dneva pa seveda še ni konec, pričakujem še en lep sončni zahod...torej, gume pod asfalt in na pot... :)
Pa smo...Passo Pordoi in prvi pogled proti Sassolungo...jutri z vrha Piz Boe bo pogled še lepši...
Jutri pa tam gor nekam...čaki mal...kaj je to...a grmi al kaj????!!!!!
Uuuuu...poglej jih mašineee...ja, eni pa majo keša...za afne gucat ;)
So pa naravnost lepi za pogledat...hehehe, na Passo Pordoi pa res ni dolgčas...moj audi pa je za nekaj minut postal rdeč...pa sm čist zadovoln z njim hehe...u temu ne bi mogu prespat, v mojem pač :)
Sonce bo zdaj počasi odšlo k počitku...une gajbe so pa tud že odpeljali...
...tudi gore nad prelazom bodo šle počasi k počitku prav tako, kot jaz. Priznam, da sem kar precej utrujen...ampak, eno pivce si pa lahko še privoščim.
Jutri zjutraj pa alarm ob 3.00 in potem proti vrhu...da vidim še en sončni vzhod v Dolomitih...
2. DAN, NEDELJA 19. 10. 2014 Piz Boe 3152m - sončni vzhod; Lago di Misurina
To noč sem zelo dobro spal...a vseeno se je budilka prehitro oglasila. Jah nč...pa pojdimo novim dogodivščinam naproti. Noč je popolnoma jasna in tudi mraza ni nobenega...sumim, da bo spet brutalno. Pa še neporavnane račune imam s to goro...pot pod noge in gremo...ste še zraven??
Evo jo...ljepotice moja :)
Do koče zdaj ni več daleč...in se mi zdi, da je danes še več zvezd in še več utrinkov...kar nekaj izredno lepih sem videl...in ob vsakem sem si nekaj zaželel :)
A sem že tukaj al kaj...so pa koče že zaprte...
Moj današnji cilj...sicer zgleda blizu...ampak ni tako...no, prov daleč pa tud ni več...
Pa sem na vrhu. Spet je prekrasno in skoraj brez vetra...piha lih za vzorec. V daljavi pa se že kažejo obrisi...jih poznamo...seveda jih :)
Še pogled na uro...ja, nekaj pred sedmo uro je...do sonca manjka še nekaj minut...
Monte Pelmo in za njim nizka oblačnost...to mi deli :)
Marmolada...tako blizu je, da bi lahko skočil nanjo...ma, preskoču bi jo lahko...je pa lepa, sploh zjutraj. Že včeraj sem jo občudoval...
Zdaj je že svetlo...in zdaj, zdaj se bo začel jutranji ples barv...jaz sem pripravljen, torej gremo...
Tamle spodaj je koča in malo višje zgornja postaja kabinske žičnice...sej res, dol se pa lahko peljem...in se tudi boooommm :)
Tamle sem bil včeraj...ob tem času...se še spomnite, kako je bilo lepo
...in tudi danes je prelepo...zgoraj rožnato-modra, spodaj že skoraj zlata...
Nedeljski pozdrav soncu :)
Zdaj bodo gore zažarele. Tole je prečudoviti Sassolungo
Dobro jutro. Kako smo pa danes spali??
VRH :)
VRH :)
Nizka oblačnost je res tista pika na ž...pardon, na i...ki polepša vse skupaj...en sam VRH :)
Sassolungo v jutranjem soncu...lep je...
Še malo od bliže...zadaj se lepo vidi morje...tisto ta megleno, ki samo še polepša vse tole...
Grem še na drugo stran pogledat, kakšni so razgledi...iiiii, lepo je...ma, brutalnu je :)
Takole se vidi Grossvenediger 3674m. Tudi z njim imam še neporavnane račune...jih bova že poravnala...sam, da si smuči in opremo zrihtam do konca :)
Pa Großglockner 3798m :)
No in še Kraljico sem našel... Na žalost mi ni uspelo najti naših Julijskih Alp...tudi ne vem, ali se jih z vrha Piz Boe sploh vidi. No, mogoče pa sem gledal tudi naše velikane, a jih nisem prepoznal...možno je vse...
Monte Pelmo v zlatu
Antelao...nekje v tej smeri so naši Julijci...prvi v vrsti je Montaž...
Pogled v daljavo čez skupino Sassolungo...
Zlate gore...
...meni so takšne še najlepše :)
Punta Roca in Punta Penia - Marmolada...že sem bil gor in to 2x :)
Razgled z vrha Piz Boe 3152m
Sem že na poti proti zgornji postaji kabinske žičnice...res se mi ne ljubi peš dol...za 8€ se pač pustim zapeljati ;)
No, tokrat me res nisi razočaral...ok, pira ni bilo, je bilo pa zato drugega dovolj...u glavnem, spet grem zadet dol :)
Grupo Sassolungo...tudi ena koča je tamle na sredini...torej, se da tule gor...
Čudovita jesen v Dolomitih
Tako, pa sem nazaj pri avtu. Za menoj sta dva čudovita sončna vzhoda...pred menoj pa še dolga vožnja proti domu.
Ustavil se bom še pri Lago Misurina, da poslikam jesenske motive še tam...potem pa se do Slovenije ne bom nič ustavljal...razen na Karavankah, kjer bom itak čakal pol ure pred predorom...
Na poti proti domu je torej nastalo še kar nekaj slik...kratek izbor sledi v nadaljevanju, potem pa obljubim, da bo tega bloga konec...
Med vožnjo proti Passo Falzarego res uživam v prelepih razgledih...
Kaj reči...dobro mi služi...
Postanek na prelazu in pogled proti Mami...še se vidimo :)
Jesenske Tofane
Pri Lago di Misurina naredim kratek postanek...jesen je prišla tudi v te konce...al j lpo :)
Ene in edine Le Tre Cime di Lavaredo...tokrat v jesenski obleki...še lepše kot običajno...
Čudovita in drzna Croda Rossa 3146m
Uf...pa smo pri koncu bloga...dolga pot je bila...upam, da ne dolgočasna in da ste med prebiranjem vrstic in gledanjem jesenskih slik uživali.
Vse fotografije so posnete z Nikonom D610 in dnevne tudi s CPL filtrom. Nastalo jih je preko 650... Še enkrat hvala, da ste si vzeli čas.
