sobota, 24. junij 2017

Južna Tirolska - s kolesom po čudoviti pokrajini

Čudovite in mogočne gore Južne Tirolske

V četrtek 22. junija, se odpravim na dolgo pot, proti Južni Tirolski. Priznam, da se sam tako daleč še nisem podal, a če želim videti in doživeti nove kraje, potem ni druge. Seveda je prisoten nek čuden in negotov občutek ... kaj pa če se kje kaj zalomi ... Če sta vsaj dva, potem je bistveno lažje.
Toda včasih enostavno pride takšna situacija in, če jo človek zgrabi, potem lahko dobi veliko ... in na nek način, na novo spoznava tudi sebe ...
Lahko pa bi preprosto zavil proti Dolomitom, a potem ne bi videl teh lepih krajev in srečal prijaznih ljudi. Človek konec koncev nikoli ni sam, vedno se najde še nekdo, ki je tam ... in tudi tokrat je bilo tako.

Zgodaj zjutraj, še v temi, se odpravim na pot. Brez navigacije, bi se v zadnjem delu poti, najbrž pošteno lovil. Pot me je vodila preko Karavank proti Lienzu in nadaljeval v smeri Italije. Peljem se po že znani poti, a le do kraja Toblach Dobbiaco. Tu ponavadi zavijemo levo proti Dolomitom, tokrat pa grem naravnost po cesti, ki ji sledim vse do avtoceste, kjer nadaljujem v smeri Bolzana in Merana. Avtocesto zapustim na izvozu Bolzano Sud (Bolzano jug). Cestnina do tu pride 3,60 €
Naprej se potem peljem proti Meranu, kjer se avtocesta konča in preide v regionalno cesto. Skozi številne vasi, se počasi prebijam proti cilju. To bo vasica Trafoi, kjer je kamp in tu se bom namestil.

Vreme je res lepo in pokrajina daje slutiti, da bom zdaj zdaj na končni postaji ... in res, po skoraj 6 urah vožnje in 422 km, pridem tja, kamor sem si želel. Kamp je prav na koncu vasice, kjer zavijemo levo s ceste in po nekaj 100 metrih, smo na cilju. Kamp je manjši, a zelo lepo urejen in ponuja praktično vse. Cena, ki vključuje osebo, avto in šotor, je bila v času mojega obiska,18 € na dan.
Ko sem prispel v kamp, je bilo prostora še več kot dovolj tako, da sem si prostor izbral, kjer sem si želel.
Ko si postavim začasno bivališče v obliki šotora, pa se počasi pripravim za prvo turo.

Passo dello Stelvio, 2757 m


Takole sem si izpolnil eno skromno željo ... želel sem si fotografijo ob tejle tabli, s pogledom na prevoženo cesto, ki je zažrta v breg in se kot kača vije proti vrhu prelaza ...

S svojimi 2757 m prelaz Stelvio velja za drugi najvišji gorski asfaltirani cestni prelaz. Za 12 metrov ga prekaša le francoski Col de I'lseran. 
Prelaz Stelvio je prava poslastica za vse kolesarske navdušence, za številne motoriste in za vse, ki uživajo v panoramski vožnji. Ugnezden je med čudovite vrhove gorske verige Ortlerja, ki se dvigajo preko 3000 m.
Na ta prelaz se torej odpravim prvi dan ... po 6 urah vožnje z avtom, bom sedaj še natovorjen gonil kolo. Pred mano je slabih 1220 višinskih metrov in 15 km vzpona. Če se na prelaz podamo s Prad am Stilfser Joch, pa se nam vzpon podaljša še za približno 10 km ... skratka, cel žur :)
Vreme je povsem poletno in tudi tu je pošteno vroče. Med tem, ko se mučim s tem klancem, se na vsake tolko časa ustavim in napravim kako fotografijo. Prav prijetno je bilo poslušati besede spodbude drugih kolesarjev, ki so me prehitevali ... najbrž so videli velik rdeč nahrbtnik na mojem hrbtu in pa seveda, da poganjam gorsko kolo ... res nor občutek, ki ti da novega zagona, zato vsem hvala za tole (čeprav vem, da tega noben od vas ne prebira, pa tudi če bi, najbrž ne bi razumeli).
Me je pa Ortler popolnoma prevzel ... saj poznamo tisti občutek, ko te gora zasvoji ... in ti daje vedeti, da nisi sam ...
Cesta je bila polna kolesarjev, motoristov in avtomobilov ... čas je mineval in potem zagledam napis, ki pravi, da je do vrha še 1 km ...
Zadnji ovinek in prispem v pravi vrvež, ki je na prelazu. Trgovine levo in desno, pečenje na stojnicah... Ogromno je turistov, še več je kolesarjev ... Občutki, ko prikolesariš na vrh so res edinstveni. Takšnih še nisem doživel, res noro ... in potem pogled na prevoženo cesto.
Odpeljem se malo višje in stran od vrveža, kjer uživam v lepih pogledih na sončku. Sledi spust do kampa in uživanje naprej :)
Ponoči je nevihta osvežila ozračje, jutri pa je nov dan ...

Še ne dolgo tega so tule, kjer stojim kolesarila največja imena tega športa
Strm vzpon ... tule sem še vedno v gozdu, vročina skorajda neznosna
Višje se pogledi začnejo počasi odpirati ... cesta še vedno kar strma
Ortler 3905 m
Ortles 3905 m
Ortler, italijansko Ortles 3905 m je najvišji vrh istoimenske gorske skupine, ki se dviga južno od doline Vinschgau na Južnem Tirolskem. Sosednjih gora ne prekaša le po višini, temveč tudi po svojih razsežnostih in mogočnih ledenikih. Ortler je gora, ki privablja poglede in vzbuja občudovanje. Odet v večni led in sneg se blešči daleč visoko nad vsemi. Nekdaj najvišji vrh Avstro-Ogrske ima za prebivalce Južne Tirolske velik simbolni pomen; imenujejo ga Konig Ortler - Kralj Ortler.
Odkar se je nanj leta 1804 kot prvi v družbi še dveh spremljevalcev povzpel lovec Josef Pichler, se je na Ortlerju zgodilo že nešteto zgodb, polnih poguma, sreče in veselja, pa tudi tragedij in najbolj nesmiselnih vojnih dejanj.
Gora do danes ni izgubila svoje privlačnosti, v lepih poletnih dneh vsako leto znova privablja številne gornike in alpiniste. Večina se nanj povzpne iz vasi Solda prek severnega skalnatega grebena Tabaretta. Ta pristop velja za najlažjega. Bolj izkušeni se odločijo za vzpon po jugovzhodnem grebenu Hintergrat.

Motorista pod Ortlerjem
Zgornji del ceste, prelaz se že vidi, ampak ...
Razgled s panoramske ceste je vse lepši in lepši
Payer Hutte pod Ortlerjem
Mogočni seraki in ledenik - Ortler je resnično mogočna gora, ki kraljuje tod okoli
Scott Spark 960
Veliko nas kolesari tule gor ... večina seveda s cestnim, z gorskim le redki
Razgled s ceste ... na cesto in Ortler
Še zadnji metri do vrha :)
Pa vendar se vsaka zgodba enkrat pripelje do konca, tako, kot se je tale vzpon. Bilo je naporno, bilo je vroče, bila je kriza ... a nekaj me je počasi gnalo naprej proti vrhu. Na ta prizor sem dolgo čakal in splačalo se je in ni mi žal ... ni mi žal vsakega prevoženega km, tako z avtom, kot s kolesom; ni mi žal ene kapljice znoja, ki so se prelivale po licih ... sreča me objema :)

P.S.: če bi bila rampa zdele zaprta, bi jo pregriznil, pojedu in šel dalje ...

Tabla, kolo, cesta in en navdušen kolesar ... k je že pršu k seb :)
PASSO DELLO STELVIO 2757 m


Po krajšem počitku se odpravim še nekoliko više nad prelaz, kjer si najdem en bolj miren kotiček. Tu pa uživam ob lepih razgledih in tišini, ki jo vsake toliko zmoti hrup motorja ... Ortler pa je tam in čaka ...

V tem okolju se počutiva res odlično
Še skupinska :)
Pogled na znamenito panoramsko cesto, ki se vije proti vrhu prelaza
Ortler 3905 m
Vrh gore je pod večnim snegom in ledom ... a koliko časa še ...
Skale in ledenik, ki se vidno topi ... preko stene padajo slapovi

Počasi bo dovolj in čas je, da se odpravim nazaj dol proti kampu. Spust, ki me sedaj čaka bo res nor, a pozor; cesta je zelo prometna in potrebna je velika previdnost, prav tako se na cesti lahko znajde kakšen večji kamen!!! Ne podcenjujmo tega, kar je pred nami, ampak se raje malo bojmo ...

Še zadnji pogled nazaj ...
... in pogled naprej proti prelazu

Med spustom sem prav tako užival ob lepih razgledih ... edino mal hitrej se je vse skupi dogajalo hahaha :)
Ko pridem v kamp je sledila večerjica, pivo in izležavanje pred šotorom ...

Na sliki je vse, kar potrebujem :)

Ponoči se je razbesnela nevihta, ki pa ni bila prehuda ... še najbolj moteči so bili bliski, ki so razsvetljevali nebo in motili spanec. Še grom se je trudil, da je bil čim tišji, dežja in vetra pa skorajda ni bilo ... jutri pa je nov dan ...

Solda - Rifugio Citta di Milano


Petek 23. junija se je začel z nekoliko bolj oblačnim vremenom in občutek imam, da bo danes vreme nekoliko krojilo vse skupaj. Plan je bil, da s Trafoia odkolesarim do Solde in potem naprej mimo koče Citta di Milano, do koče Madriccio. Če bo volja, moč in vreme pa še naprej do passo Madriccio, ki preseže višino 3000 metrov.
Do kod sem na koncu prišel in kako je bilo z vremenom pa v nadaljevanju ...

Ortler še z druge doline ... čisto ne desni je Payer Hutte, ki jo ravnokar oskrbujejo s helikopterjem
Tudi danes bo, kot kaže, Ortler tisti, ki bo nase vlekel poglede. Ampak, danes si želim videti še eno mogočno goro tod okoli in, če je Ortler kralj, potem je ona kraljica ... se že veselim razgledov, samo da vreme zdrži ...

Mogočni seraki na Ortlerju
Solda ali Sulden, zadaj Ortler ... tu v tej vasi je izhodišče za na Ortler. Parkirišče je na začetku vasi in je plačljivo!

Že do Solde je nekaj za prekolesarit, saj najprej sledi spust za cca 300 m in nato vzpon za cca 600 m ... vse skupaj v 12 km. Tu je potem opcija, da se z gondolo zapeljemo do zgornje postaje in si s tem prihranimo kar nekaj časa. Tudi o tem sem razmišljal, saj je vreme ves čas na meji.
A kaj kmalu doživim hladen tuš, ko ugotovim, da z gondolo ne bo nič. Zakaj, zato, ker jo prenavljajo...in to sem že nekje videl in doživel. Ne preostane mi drugega, kot da se poženem v strm breg, pa do koder bo šlo, bo pač šlo.

Takoj na začetku srečam medveda, ki me malo spodbudi ... pa še sonček se pokaže
Cesta, ki se vzpenja proti koči
Konigspitze 3851 m
Gran Zebru 3851 m
Konigspitze, italijansko Gran Zebru, je s svojimi 3851 m drugi najvišji vrh, v pogorju Ortlerja. S svojo drzno obliko že od daleč opozarja nase. Stoji na meji Južne Tirolske in Province of Sondrio v Italiji.
Prvi pristop na goro je bil opravljen 3. avgusta leta 1854. Gora je znana tudi po hujših nesrečah. Ena takšnih se je zgodila  5. avgusta leta 1997, ko se je smrtno ponesrečilo kar 7 ljudi.
Kljub tej črni statistiki, je gora deležna obiska in je spisala že veliko lepih in srečnih zgodb. Danes bo mojo pozornost dobila kraljica Konigspitze ...

Vzpon po cesti
Pogledi so lepi
Za kolo je tule res lep teren
Yes :)
Res izjemna gora, a tudi tu ledeniki vidno izginjajo in to dobesedno


Pogled na Soldo in cesto po kateri sem se vzpenjal
Razgled izpred koče in ovce na paši

Pri koči naredim kratek postanek, da se malenkost okrepčam. Vreme se zaenkrat še drži, a izza Ortlerja se ves čas valijo novi in novi temni oblaki. Tu in tam že pade kakšna kaplja dežja. Zato se odločim, da bom tule končal z današnjo turo.
Plan je sicer bil, da bi se povzpel do Rifugio Madriccio in morda še naprej do passo Madriccio, ampak vreme noče več sodelovati. Konec koncev moram biti zadovoljen tudi s tem in tako imam razlog, da te kraje še kdaj obiščem in nadaljujem po zastavljeni poti ... pa ne le tu.

Grozeči oblaki za Ortlerjem
Monte Zebru 3735 m
Ledeniška morena - Mt. Zebru
Raj za kolo
Pogled proti Cimi Solda. Za njo pa se odprejo ena najlepših turno smučarskih pobočij in Monte Cevedale ...
Gora na desni je Gran Zebru

Sedaj pa sledi spust v Soldo in lepo počasi nazaj proti kampu. Med tem me seveda ujame manjša ploha tako, da sem v Soldi malo vedril ... v nadaljevanju dneva pa zopet sonček :)

Zdaj pa še beseda o tem, kje sem bil nastanjen. Trafoi je lepa vasica, ki leži na višini 1540 m, in sicer pod mogočnim Ortlerjem.
Kamp se nahaja na koncu vasi, kjer nas smerna tabla usmeri levo proti kampu. Naravnost pa gre cesta proti prelazu Stelvio.


Idilična vasica Trafoi
Kamp Trafoi
Lep in zelo urejen kamp
Ortler, pogled s kampa

Še video posnetek:




Tole potepanje po Južni Tirolski je bilo moje prvo, a zagotovo ne zadnje. Zdaj zadevo vsaj malce poznam in vem, da je možnosti za aktivno preživljanje dopusta tule res veliko. Naslednjič ne grem sam ampak upam, da se mi še kdo pridruži ... zakaj bi sam užival, če nas je lahko več :)
V soboto 24. junija, pa me je čakala še vožnja nazaj proti domu ...

Hvala za ogled in lep kolesarski pozdrav, Rok

sobota, 03. junij 2017

RBGP 2017 - z legendarnim ponijem na Vršič

Zadnji metri do cilja :)

V soboto 3. junija smo se zopet podali na eno noro dogodivščino. Že z navadnim kolesom je potrebnega kar nekaj napora, da premagaš vseh 24, s kockami tlakovanih serpentin. 
Ko pa ti pod nogami opleta stari dobri pony in ko ne veš, če bosta sploh zdržala ta napor, pa je še toliko težje. Res je težko ampak zabavo, kakršno ti nudi to kolo...jap, tega se pa ne da opisat. To je potrebno preprosto doživeti na lastni koži.
Letos sem se v to norijo podal drugič. Tokrat mi čas ni bil pomemben, saj sem s seboj tovoril foto opremo, kar mi je vzpon še "malček" otežilo. Ampak kaj hočem, če želim domov prinesti fotke iz samega središča dogajanja, potem je treba tud mal potrtpet...skratka cel žur :)


Pred pričetkom se je potrebno registrirat, oddat izjavo, pokazati karto in opravit tehnični pregled kolesa
Do starta je še kar nekaj ur...tamle na desni, te tud zmasirajo

Zbrana družba pred startom...srečno na poti :)
Preden bo šlo za res, še parada skupin po ulicah Kranjske Gore
Vzdušje pred startom
Napetost narašča

...5, 4, 3, 2, 1...GREMO GONI PONY...SREČNO VSEM IN SE VIDIMO NA VRŠIČU 1611 m

Ampak do tja gor je še daleč in to zelo daleč. Pred nami je dobrih 800 višinskih metrov, dobrih 13 km vzpona in nepozabnih 24, s kockami tlakovanih serpentin. Vse je v glavi :)
Zame čas tokrat ni pomemben, saj sem preveč natovorjen...edino kar moram pazit je, da pridem gor prej kot 1 uri in 45 minut. Letos bom, kot že rečeno, med potjo tudi fotkal...pa da vidmo, kaj je ratal :) :)

Prva serpentina...ja, tule še gre brez težav...
Koča na Gozdu, kjer je druga okrepčevalnica na poti
Vleče se tale jara kača in ni ji videti konca...ampak bo, časa imam še več kot dovolj
Spodbujali smo drug drugega...dajmo, še malo...ja pa kaj še... :)
Ne hodit...gont je treba, gont haha
Tretja okrepčevalnica...
...pa spet u klanc z enakim tempom in težavami
Eni med tem že skoraj omagajo...daj daj, zdj pa res še čisto malo...tablo poglej jeeeee :)
Najbolj želena in najbolj pričakovana tabla in številka na celotni poti...kdor se vsaj malo potrudi, jo tudi zagleda :)
Serpentina številka 24
Tako, zdaj pa grem tudi jaz naprej...še zadnjih 300 metrov :)
Še mal in se podam v sprint do cilja...jihaaaa :)
Sprejem na vrhu...letos je mal bl vroče...vidim cilj jeeee :)

Tako, pa je tudi meni uspelo priti do vrha. Prav zabavno je bilo in ni mi žal napora. Ker je to tekma, se seveda meri tudi čas in moj je bil letos, vsaj zame ne pomemben, pa vendar:
Za vzpon sem porabil 1 uro 36 minut in 22 sekund, kar je zadoščalo za 587. mesto...seveda se s tem ne morem ravno hvalit...no, nekaj fotk je pa vseeno uspelo :)

Levo Blaž s časom 55 minut in 39 sekund, za skupno 29. mesto
Desno Rajko s časom 1 ura 6 minut in 6 sekund, za skupno 112. mesto
PRJATLA MOJ GLOBOK POKLON ZA TOLE :)
Prijetno vzdušje na vrhu
Ko legendarno kolo zavzame Vršič...
...takrat je zelo veselo :)

Tretja izvedba je podrla vse rekorde. Tako proge, ki zdaj znaša 44 minut in 30 sekund. Pri ženskah je rekord 52 minut in 10 sekund. BRAVO, BRAVO :)
Padel je še en rekord, in sicer udeležba je bila letos točno 922 kolesark in kolesarjev...drugo leto gremo čez 1000...
Tako, pa je za nami še ena nepozabna dogodivščina. Sledil je še spust, kakopak tudi s poniji...trpele so zavore, trpela so torpeda, kadilo se je...pokale so zračnice, poniji so se lomili, odpadali so sedeži, diname, luči...in še kaj bi se našlo. Lomile in zvijale so se tudi balance...ampak to je že druga zgodba hahahaha :)
A do naslednjič bo vse zopet pripravljeno in popravljeno...se vidimo na Goni Pony 2018 :)


Jah no...je šlo bl na silo hahaha

Na koncu naj še enkrat čestitam vsem, ki ste uspešno prišli do vrha...zdaj veste, da ni tako enastavno in veste tudi, da se da :)

Hvala za vaš čas in lep ponijski pozdrav, do prihodnjič...filmček pa tudi morda "spackam" skupaj :)

Rok