nedelja, 22. april 2018

Velika planina in Kredarica - hči pomladi in kraljica zime

Pomlad na Veliki planini ... je čudovita
sobota, 21. april 2018

Velika planina, 21. 4. 2018


Začetek tega meseca se ni začel ravno po načrtih, a nadaljevanje je bilo toliko boljše. Nesreča, ki se mi je pripetila v začetku aprila, bo ostala z menoj še dolgo časa. Dan, ki ga ne bom nikoli pozabil in dan, ko sem začel cenit življenje še bolj, kot sem ga do sedaj.
Oprema se kupi nova, poškodovana se popravi ... zdravja in življenja se ne da ... Prvo sem že kupil in popravil, drugo mi je bilo ponovno podarjeno. 
Ko sem razmišljal, kam bi se odpravil .. kje bi na novo začel, sem se spomnil na Veliko planino. Tu je v tem času ogromno pravih žafranov, ki planino obarvajo v vijolično barvo in ji dajo čarobno podobo ... in tu je še kapelica Marije Snežne. Tudi njej gre zahvala, da bom danes lahko hodil po mehki travi in občudoval vse te lepote.
Izhodišče mi je stari kamnolom nad Kranjskim Rakom. S hojo začnem okoli 7.30 .. zavedam se, da bo danes tule še živahno, zato bi rad čimprej prišel gor. Dan, ki je pred menoj si bom vzel samo zase.


Pravi žafran - Crocus sativus
Mala planina
Vijolična barva na Mali planini
Sonce steguje svoje žarke

Dan, ki je pred menoj si bom res vzel samo zase. Že kmalu po prihodu z gozda, me pozdravijo prvi cvetovi žafranov. Koliko jih je .. ni jih mogoče prešteti in prav vsak se trudi, da bi pritegnil svojo pozornost.
Pot me najprej ponese čez Malo planino in mimo Domžalskega doma naprej proti Veliki planini. Že kmalu me v daljavi pozdravi Ojstrica in pred njo kapelica Marije Snežne.

Kapelica Marije Snežne z Ojstrico v ozadju
Spletli so svojo pot
Velika planina ... če kje, potem si danes želim biti tu
Planjava in Ojstrica
Imenitna kulisa ... samo tule in nikjer drugje
Kapelica Marije Snežne na Veliki planini

Ko pridem do kapelice se tu zadržim nekaj časa. Sam že vem zakaj. Občutek in počutje sta zelo pomirjena ... nekaj podobnega, kot je narava, ki obdaja ta lepi kraj. A kaj kmalu bo tule mrgolelo obiskovalcev ... nič, grem naprej .. ker lahko ...


Pastirska hiška
Le kdo bi vas mogel prešteti

Nadaljujem v smeri Gradišča, a se na sam vrh ne povzpnem, ker je že precej poln obiskovalcev. Med tem se odprejo tisti najlepši pogledi na prvake Kamniško Savinjskih Alp. Takole v soncu in snegu so res čudoviti in človek bi jih lahko gledal ure in ure ...
Potem pa se po drugi strani počasi vračam v smeri Domžalskega doma in Male planine, od koder sem prišel. Vmes seveda občudujem vse te lepote ... pomlad ima svoje čare in na Veliki planini, z njimi res ne skopari.

Štruca, Skuta in Kranjska Rinka
Kočni in Grintovec ... mimogrede, 11 se jih vzpenja po Strehi, na vrhu pa jih tudi že nekaj uživa
Tule se oko res spočije ... dan je čudovit
Ko jih sonce predrami ... takrat eksplodirajo :)
Šopek zate
Raj za fotografe
Vijolična preproga pred belo gospo ... le kdaj se bo sprehodila po njej ...
Tudi kakšno jezerce se najde
Še enkrat mimo kapelice ... in to prav tiho ... je pa pri kapelici kar živahno
Marija Snežna goduje 5. avgusta

Od kapelice se odpravim naprej proti Domžalskemu domu. Zavijem nekoliko s poti proti grebenu, kjer ujamem še nekaj motivov tega čudovitega dne ...

Kočni in Grintovec
Vijolična preproga je tudi v tem koncu
Domžalski dom ... zunaj praktično ni bilo prostora
Ja, lepa si ... Velika planina si
Še zadnji pogled ... potem pa se odpravim nazaj proti izhodišču
H V A L A

Današnji dan je bil res čudovit in prav potreboval sem ga ... kako tudi ne, po vsem tem, kar se je zgodilo ne dolgo nazaj.

No, jutri pa je že nov dan. Tudi tega bom preživel v gorah, tokrat še nekoliko više ... in jutri bo prav poseben dan. Jutri je dan Zemlje in jutri je rojstni dan prijatelja, s katerim se bova skupaj podala proti Kredarici ... kraljici zime :)

Se že veselim ... tudi presenečenje je že pripravljeno :)


Praznična Kredarica, 22. 4. 2018


Če je bila včerajšnja tura lahka in sproščujoča ... in povsem pomladna, pa bo današnja nekaj drugega. Zopet bo zimska.
V visokogorju vlada še vedno čisto prava zima. Snega je še ogromno, a ga kar intenzivno pobira. Visoke temperature so se povzpele precej visoko tudi v gorah.
Malo po 22.00 uri se s Kranja odpeljeva proti Vratom. Vmes še postanek na kavi ... in kmalu za tem se že poženeva v breg. Tole bo nepozabna tura ...
Ja, tale varianta za Cmirom je presneto strma in naporna. Smuči so skoraj ves čas na nahrbtniku, saj je lažje iti peš. Vreme je lepo in presenetljivo toplo. Tudi noč bo imela pozitivne temperature, kar se že pozna, saj je sneg precej mehak.
Do Staničeve koče je šlo brez težav ... no, če odmislim mukotrpen breg s katerim sem se spopadal. Bolečina v desni roki pa me je ves čas po malo opozarjala na neljubi dogodek.
Od Staničeve koče se nato podava proti Kredarici. Tu nekje naju ujame in pozdravi sonce .. do koče zdaj res ni več daleč.


Triglav pred svitom
Pogled proti vzhodu ... še malo in bo zunaj
Začenja se jutranja poezija ... tako kot se za ta prazničen dan tudi spodobi :)
Bovški Gamsovec, Razor in Stenar
Sovatna je še pod globokim snegom

Med tem, ko se vzpenjava proti Kredarici in premagujeva še zadnji vzpon, občudujeva gore, ki na kratko zažarijo v jutranjem sijaju. Končno se je tema poslovila in dan je tu ... zdaj bo vse lažje.

Še zadnji del poti do Kredarice ... Triglav je kot na dlani
Pogled proti Škrlatici
Turni smučar

Okoli 7.15 prispeva do Kredarice. Končno, saj je bila pot dolga, strma in zelo naporna. A v tem trenutku so vsi tisti zoprni vzponi pozabljeni.

Današnji slavljenec pod Triglavom

Kot sem že omenil, je današnji dan prazničen ... in na takšen dan se je treba vsaj malo poveseliti in seveda nazdraviti.
Nenazadnje se rojstni dan ne praznuje vsako leto pod Triglavom ... zato bomo naredili vse, da bo tole ostalo v lepem spominu. V nahrbtniku imam poleg svoje opreme še nekaj, kar bo tale dan vsaj malo polepšalo :)
Na Kredarici srečam še Lizo. Kot naročeno, da bo nekdo tole ovekovečil s fotoaparatom ... da bo za spomin. Hvala Liza za fotografiranje :)


Ni ga rojstnega dneva,brez upiha svečk ... moram reči, da je tole majhno presenečenje kar uspelo :)
Želja je tudi bila ... a ta nam ostaja skrita ... pa naj se vseeno uresniči :)
Prijatu vse najboljše,vse dobro in ostani takšen še naprej :)

Ko se vsaj malo poveselimo, spijeva zasluženo pivo in se spočijeva pa se počasi odpraviva nazaj dol. Sledi še smuka, za katero upam, da bo čim boljša.
Smučala bova za Cmirom v Vrata. V spodnjem delu izbereva desno varianto, ker je bila v senci in je ponudila res odlično smuko. Ja, nižje se je šlo, boljši so bili smučarski užitki ... a potem pride še gozd ...

Tudi na Kredarici je kapelica Marije Snežne
Tale turna smuka bo nepozabna ... se kar čuti :)
Še sonce se steguje po snegu
Najlepši del ture ... naj traja čim dlje

Turna smuka v Vrata je bila res noro dobra. Ok, so mesta, kjer se je potrebno nekaj časa tudi vzpenjati, a so na srečo krajša in se da brez težav.
Pri smučanju sva se nižje držala desne strani, ki je bila v senci. Snežna podlaga je bila izjemna in nižje se je šlo, boljši sneg za smuko se je ponujal ... 

Na koncu pa še malo zbegana hoja po gozdu ... ko ne veš koliko je ura, ker nimaš občutka zanjo; ko se čudiš samemu sebi, kaj delaš z vso to kramo na hrbtu in v pancarjih sredi zelenega gozda ... o snegu ne duha ne sluha ... in tik pred avtom še ohladitev v ledeno hladnem potoku .. a le do gležnjev, pa že to je bilo dovolj.

V gozdu je že pomladno
Tale potok je ledeno hladen ... a so bile nogice na drugi strani vseeno hvaležne :)

Tile dve turi sta bili res nekaj posebnega. Bili sta prvi turi po nesreči ... Velika planina je v aprilu res lepa, saj jo krasi na tisoče žafranov in drugih cvetov ... med tem pa na Kredarici še vedno vlada zima. A na obeh krajih stoji kapelica, ki je posvečena Mariji Snežni .. torej imata ta dva kraja nekaj skupnega.

Lep gorski pozdrav in pazite nase, Rok

ponedeljek, 02. april 2018

Tudi jaz sem samo človek

                                               Začel se je nov dan ... tako, kot se je včeraj in se bo tudi jutri ...

Res je, praznični velikonočni ponedeljek se je začel povsem normalno. Pravzaprav se je začel tako, kot sem si želel. S prijateljem sva se zmenila, da greva uživat na sneg. Tako, kot sva že velikokrat poprej ... in bova tudi v prihodnje. Želela sva preživeti še en dan, v objemu gora.

Vse se je začelo povsem normalno in zdelo se je, da bo to še en nepozaben in čudovit dan. Najprej obvezna jutranja kava na že znanem kraju in nato proti Vršiču.
Seveda je ura še zgodnja in do sončnega vzhoda manjka še nekaj časa. Cesta na Vršič je bila ta dan prevozna do Erjavčeva koče, pa še to je bil zadnji del precej zoprn zaradi snega na cesti ... a je šlo do konca.

Sledila je priprava opreme in nato hop na smuči in proti vrhu Vršiča. Tu počakava sončni vzhod. Tišina in lepa zasnežena pokrajina ... Poštarski dom na pol zasut že nestrpno čaka, da se osvobodi izpod snega .. čaka, da zopet pridejo oskrbniki in gostje .. no, nekaj časa bo še čakal.

Z vrha Vršiča je sledila kratka in imenitne turna smuka do ceste ... in prav lahko bi se zgodilo, da bi bila to moja zadnja ...


Dan kar kliče, da ga živimo

Po spustu se odpraviva proti Mali Mojstrovki. Pogled je uhajal tudi proti Šitni glavi ... a je ostalo le pri tem.
Špura proti Mojstrovki je bila narejena, saj sta se dva že pred sončnim vzhodom pognala v breg in zarezala sled v nedotaknjen sneg. Že spodaj naju pozdravi kar konkreten plaz. Prečiva ga brez težav in tudi sonce med tem že posije na pobočje pod goro.


Neskončna belina in velika modrina

Vzpon nadaljujeva po špuri predhodnikov. Lepo nama gre in zdi se, da smo nepremagljivi v svoji želji po tem, da stopimo na vrh gore, uživamo v lepih razgledih in se na koncu spustimo z gore ... na način, katerega poznamo in v njem uživamo ...

Malo nad sedlom, na trentarski strani gore, pa pride tisti del ... tisti presneti del poti. Na tem delu sem vedno zelo previden in običajno grem tule peš. Danes pa ne ... niti se nisem zmenil za nasvet prijatelja, ki je govoril, da je lažje iti peš ... ne, danes ne ... morda kak drug dan, a danes ne ... vidijo se sledi srenačev, torej bom tudi jaz zmogel ...

Srenači so na začetku lepo prijeli in zdelo se mi je, da bo to le kratek vzpon ...a že po nekaj metrih, priprava na naslednji obrat ... desna smuča je v zraku, ko se zgodi ...

V naslednjem trenutku druga smuča popusti in zrušim se pod svojo lastno težo in težo nahrbtnika ... takoj mi postane jasno, da gre tokrat zares ... krik groze, potem pa me posrka v globino proti Trenti ... traja in traja ... ves čas drsenja in kotaljenja se zavedam, vidim skale ... in v nekem trenutku pomislim, da je to moj konec ... padec še kar traja ... ne vem kje sem ...ne vem, kako sem se ognil skalam ... boli me ... in hip za tem se ustavim ...

Kako se je to zgodilo ne vem ... čutil sem prisotnost nekoga, kot da bi me varoval med padanjem ... in me na koncu tudi varno ustavil na plazovini, več kot 100 metrov niže ...

Sledi zavedanje kaj se je zgodilo in šok... adrenalin šiba po telesu 200 na uro ... prijatelju moram javit, da sem ok .. vse lahko premikam ... noge, roke, prste (desna dlan in prsti so bili sicer boleči, še zlasti mezinec), glava me ne boli ... živ sem ... kri v snegu mi daje slutiti, da sem popraskan .. kakšen sem ne vem ... vem pa, da sem živ ... peče me po rokah ...

Ko pridem k sebi poberem opremo in se prav počasi odpravim nazaj gor ... kolega je najbrž ves na trnih .. čimprej bi rad bil pri njem.
Prav počasi in zelo previdno se povzpnem gor ... sneg je dober, ne pretrd in se da, a tale vzpon bo kar dolg in naporen. Na vrhu postane nekoliko bolj trdo, zato tu še posebej pazim .. prjatu pa mi naredi nekaj stopov, da mi je lažje.

Ko mi je končno uspelo, si oba močno oddahneva ... še vedno ne dojemam, kaj se mi je pravkar zgodilo in kaj sem pravkar preživel ... pomislim, kaj bi lahko bilo ... ne, ne razmišljaj o tem ... 

Tudi prijatelj je še ves iz sebe in res nočete vedeti, kaj je preživljal. Morda je bilo njemu še veliko huje, kot meni ... res zoprn občutek, ko lahko samo nemo opazuješ in ne moreš popolnoma nič storiti ... lahko le čakaš in upaš na najbolje ... 

Sledil je počasen sestop do avta, saj sem uničil eno turno vez in izgubil eno palico, zato smučanje ni bilo možno. Pa tudi, če bi lahko, ne vem kako bi in če sploh ... tresel sem se ...
Potem še vožnja proti domu. Hvala prijatu, da si me peljal .. sam bi zelo težko, saj me vse boli ...

V nadaljevanju dneva je sledil obisk urgence in oskrba ran, ki sem jih utrpel. Opekline na obeh podlahteh; slikanje roke, pregled kolena, noge ... obraz je otečen ... prsti desne roke in zapestje je otečeno in boli me ...
Tudi zdravnik je komaj verjel, da sem jo odnesel tako poceni ... res, tokrat je bila vsa sreča sveta na moji strani .. in pomoč od zgoraj. Hvala Bogu ...

Bolečina me je spremljala še nekaj naslednjih dni ... Poškodbe so se hitro začele celit in kmalu sem postal tak, kot sem bil prej ... na zunaj seveda.

Po tej neprijetni izkušnji mi ostaja spomin kot opomin, da sem tudi jaz samo človek, ki dela napake. Hvaležen sem, da lahko rečem: "Hvala Bogu, življenje gre naprej" ...
... očitno moram še ostati tu, ker se moja pot še ni končala .. o tem ne odločam jaz .. o tem odloča nekdo drugi .. nekdo, ki je zgoraj in nas vse čuva ...
In samo On ve, kdaj bo napočil naš čas, da zapustimo ta svet ... in naj pri tem tudi ostane ...


... s prijateljem v nov dan ...

Pa tako lepo se je vse skupaj začelo ... Trenutek lahko spremeni vse ... trenutek, ko misliš, da si nezmotljiv, nepremagljiv ... in potem pride trenutek, ki vse spremni ... za vedno ...


Na mojo srečo sem jo odnesel z res minimalnimi poškodbami. Ta blog je res drugačen od prejšnjih, a nosi v sebi veliko opozorilo in opomin ... da, tudi jaz sem samo človek, ki dela napake ...


Želim, da se tole ne ponovi nikoli več ... želim, da se tole ne ponovi nobenemu izmed vas ... pazite nase vedno in povsod .. raje kako minuto kasneje na cilj, kot nikoli ...

A gore ostajajo naše prijateljice še naprej. To pomeni, da jih bom še vedno obiskoval in občudoval, jih lovil v svoj objektiv ... ko bom žalosten, bom pri njih iskal mir in tolažbo ... tako, kot sem to počel do sedaj :)
No, nekaj se bo zagotovo spremenilo ... takšna izkušnja te mora spremeniti .. naslednjič bom pač upošteval nasvet .. ker: 99x bo šlo, 100tič ne bo ...

Uničena oprema se zamenja z novo ... uničeno zdravje ali življenje, pa se ne more ... zato še enkrat: "Pazite nase, vedno in povsod ... in vsak dan!"

Okrevanje je danes, 14 dni po dogodku, praktično pri koncu, saj so rane že skorajda izginile .. tam kjer je bolelo, pa se samo še malo čuti :)

Lep pozdrav, Rok


Dva meseca kasneje, naredim še fotografijo, kjer se je zgodila nesreča ... ki pa se je zelo srečno končala ...

Takole zgleda vse skupaj ... označeno je mesto, kjer je do zdrsa prišlo in mesto ustavitve 
Še približano ... a takrat je bilo vse pod globokim snegom


sreda, 24. januar 2018

Triglav 2864 m - zimska pravljica na vrhu Slovenije

Na grebenu Malega Triglava in pogled naprej proti vrhu Slovenije
Sreda, 24. januar 2018
Osrednji zimski mesec se izteka. Zdaj že lahko rečemo, da vsaj po nižinah, ni bil nič kaj zimski, še več, bil je bolj pomladanski. 
A v gorah je vendarle pokazal vsaj nekoliko več volje do zime ... ali pa je to posledica njegovih predhodnikov ... kdo ve ...
Kakorkoli že, vreme nas je v drugi polovici meseca res razvajalo in sonca ni manjkalo.


KREDARICA 2515 m, 20. januar 2018


Prva tura z letnico 2018 je bila Kredarica. Naša najvišja gorska postojanka, ki je odprta celo leto. Tokrat peš, do najboljše kave ... Sandra, hvala za družbo.
Začetek v Radovni in potem peš skozi celotno Krmo in po klasiki do Kredarice. Pot se kar vleče ... a nič zato, če je dan tako lep, kot je današnji, potem še porajtaš ne ... al pa .. ;)

Jutro nad Krmo
Oblaki na nebu ... da je še lepše
Pavza pri Prgarci
Čudoviti svet Julijskih Alp
Sonce, modro nebo in sneg ... to je zima ...
Snega je več kot dovolj ... no ja, peš sm ...
Pod Triglavom ... do Kredarice zdaj ni več daleč
Triglavski dom na Kredarici, zadaj Triglav 2864 m
Pogled proti KSA ... Kočna, Grintovec, Storžič, Kalška gora in Kalški greben ... spredaj Kriška gora
Bovški Gamsovec 2393 m
Pogled proti vrhu ... no, danes ne grem gor
Čas je ... samo še smer pogledava in gasa ... zadaj vremenska postaja
Mangart 2679 m
Dve gori, dva vrhova. Ena stoji na pragu Triglava, druga kraljuje na Notranjskem ... vmes pa je ogromno prostora
Tosc in Snežnik
Razgled med sestopom
Vernar 2225 m


TRIGLAV 2864 m, 24. januar 2018


Zgornja tura je bil nekakšen uvod v turo, ki je sledila le nekaj dni kasneje. Vreme je še vedno držalo, zato se odločim, da po videnem, ponovno pridem v te konce. Tokrat s smučmi, saj bi rad užival tudi v turni smuki ... pa še do Aljaževega stolpa bi se rad povzpel.
Ponovno startam v Radovni ... le da je bila ura sedaj bistveno bolj zgodnja, pravzaprav je bila še trda tema in do sončnega vzhoda je bilo še daleč.
Vzpon s smučmi je bil kar dolg in naporen. Brez srenačev bi bilo še bistveno težje. Sončni vzhod ujamem malo pod Kredarico, kjer sem občudoval žareči Triglav.
Sam vzpon s Kredarice proti vrhu Slovenije je potekal brez posebnosti. Bilo je lepo shojeno in razmere so bile res dobre. A pozor, še vedno gre za zimski vzpon, zato je potrebna zimska oprema in velika previdnost. Ko si enkrat na vrhu, te čaka še bolj naporen sestop ... šele potem si lahko malce oddahneš ... bil je čudovit dan ... in kup poznanih na Kredarici.

To sem pogrešal pri prvi turi ... noč je tako lepa, da jo je včasih škoda prespat :)
Sončni vzhod ... ura: 7.27
Zjutraj sonce najlepše čara ... Triglav ..

V nadaljevanju sledi zimski vzpon proti vrhu Triglava. Obvezna je zimska oprema in velika previdnost. Sam sem uporabljal dereze in dva cepina + plezalni pas, da sem si cepina pritrdil ... ne bi bilo prijetno, če bi mi kateri padel v globino.
Pot je bila lepo shojena in do vrha ni bilo težav. Na sončni strani je bil sneg že povsem južen in tekoč, a ni bilo težav. Razgled vse skozi čudovit. Okoli vrha je kasneje zaokrožil še helikopter SV ... sva si izmenjala nekaj pogledov, nato pa je odletel dalje ...

Vzpon na Mali Triglav
Južna stran gore
Pogled navzdol
Krn 2244 m v daljavi
Greben Malega Triglava
Veliki Triglav 2864 m
Zadnji del poti
Prizor, katerega sem videl prvič ... Cerkniško jezero, ki se lesketa v soncu. Desno Snežnik in levo Slivnica
Tako znan pogled in tako težko pričakovan ... vztrajnost se splača :)
Jalovec z vrha Triglava
Dolina Vrata in Škrlatica
Prisojnik in Razor
Razgled je brez težav letel do Dolomitov ... Antelao, Sorapiss, Tofane, Cristallo ...
Zasneženi vršaci Julijskih Alp
Priletel je helikopter SV
Odpre vrata in mi pomaha ... 
Pilot na delovnem mestu
Aljažev stolp ... še je tu :)
Sestop ... na grebenu Triglava in pogled na pot, ki me zdaj čaka v obratni smeri ... kje je pa Radovna ... ajej
Razor 2601 m ... že na Kredarici
Mangart 2679 m
na Kredarici je bilo zelo živahno ... in tako je tudi prav ...
Za konec pa še odlična turna smuka ... in to vse do avta ...

Video posnetek s ture na Triglav




Toliko za prvi blog v letu 2018. Verjamem, da se bo še kaj našlo ... upam, da se bo še kaj našlo in želim si, da bi se našlo še veliko lepega.

Hvala za ogled in lep hribovski pozdrav, Rok